Hi :wave:!
Upam, da sta vam bila prejšnja dela všeč, tokrat pa bo ... v skladu s Halloweenom seveda, če veste, kaj mislim ...
3. DEL
"Oh, verjetno se kakšen otrok šali," je menila teta. "Kaj, če gremo malo v vodo?"
"Ampak ..." je hotela reči Hannah, a teta je že slekla majico in hlače ter položila brisačo na tla in stopila v vodo. Kajkmalu se je vrgla v vodo.
"Kaj še čakata?" jima je zaklicala in otroka sta se kar v majicah in kavbojkah vrgla v vodo ter zaplavala proti teti.
"Dobra je, kajne?"
V tem trenutku je Hannah opazila rep, ki je takoj izginil nazaj pod vodno gladino. "Teta, George, pojdimo iz vode!"
"Kaj je s tabo, Hannah?" je rekel George.
"Prosim!" je skoraj že kričala Hannah, a prepozno.
Vse tri je nekaj zgrabilo za noge in odvleklo pod gladino vode. Poskušali so se upirati, a jim usoda ni bila naklonjena. Neznano bitje je bilo zelo močno.
Končno so prišli zopet na zrak. Teta je skoraj onemogla, a sta ji nečaka uspešno pomagala. Takrat so se ozrli okoli sebe. Bili so sredi jezera.
"Kako bomo prišli do obale, če je tako oddaljeno? Pa še to bitje je še kar tu."
V tistem trenutku je iz vode pogledala ozka zelena glava, ki ji je sledil dolg vrat in rep, ki ga je prej Hannah videla. Vsem je bilo takoj jasno, kdo je pred njimi. Nessie.
George je pogumno vzel večjo vejo, ki je plavala meter stran in udaril pošast po glavi. Ta se je še bolj razjezila in že je odpirala svoj velik gobec.
"Hej!" je zaklicala teta. Nessie se je obrnila in jezno zarenčala.
Takrat je pošast od zadaj začutila močan udarec, ki ga ji je zadala Hannah. Pošast je potonila in se zopet prikazala le nekaj centimetrov stran od Hannah. Že ji je gledala v njene modre oči in počasi odpirala svoj gobec. V zadnjem trenutku je George vzel prejšnjo palico in kakor je mogel močno udaril po zadnjem delu pošasti. Ta se je za čudo odtrgal in potonil.
Pošast se je začela sunkovito obračati levo in desno po vodi, zraven pa je špricala vodo vse naokoli in rjovela kakor lev.
Teta, George in Hannah so poskušali uiti in že so plavali drugod, ko jih je Nessie ujela. Poskušala jih je zgrabiti za noge, a druščina je bila iznajdljiva in se tako izmuznila. A ko so že mislili, da je nevarnosti konec, so zopet začutili prijem. Na nebu se je zabliskalo in začelo je močno deževati.

4. DEL
George in Hannah sta čudežno pristala ob obali, Sonce pa je zopet sijalo. Pričakovala sta, da bosta videla vsaj rane na nogah, a jih ni bilo. Celo njuna oblačila in lasje so bili suhi. A na obali sta bila sama.
"Kje je teta?" je vprašala Hannah. Oba sta se ozrla okoli sebe, a sledi drugih ljudi ni bilo.
Nenadoma sta zaslišala tek nekih ljudi. Bila sta njuna starša. Kate je stekla k obema in ju objela, Frank pa se jim je kasneje pridružil.
"Tako dolgo smo vaju iskali! S teto smo se zmenili, da se dobimo že več ur nazaj! Sta v redu?"
"Kate, pusti jima dihati za vraga."
"Kje je teta? In kaj je z Nessie?" je vprašal George kot da mu ni dosti mar za prihod staršev.
"Kaj?" je bil začuden Frank.
V tem trenutku je iz vode pred njimi priletel listek. Zopet v steklenički. Hannah ga je uspešno ujela in odprla stekleničko.
"Kaj je to?" George je pokazal na neko stvar v vodi, ki je mirno plavala v bližini obale. Bilo je teta. George in Hannah sta kljub vzklikom njunih staršev stekla v vodo in kakor hitro se je dalo plavala. Ko sta bila prišla bližnje, sta ugotovila, da je prepozno. Na vodni gladini je plavalo tetino truplo. Hannah, ki ji imel obraz poln solz in George, ki so mu počasi tekle solze, sta prinesla truplo na obalo. Starša sta bila zgrožena in Katie je začela jokati.
*
Tetina skrivnostna smrt je prevladala nad vsemi stvarmi in dogodki. Posebej pa je vplivala na Georga in Hannah. Nikar nista mogla pozabiti vseh njunih skupnih trenutkov, zabavnih dogodivščin, nepozabnih srečanj. Preprosto nista mogla.
Smrt ju je tako zaznamovala, da sta pozabila na vse, kar se je zgodilo. Steklenička z listkom je tako ostala v Hannahini jakni in nobeden je ni niti pogledal.
Ampak notri je bilo pomembno sporočilo. Pisalo je vse, kar se je zgodilo usodnega 11. oktobra 1953 in kako je teta umrla.
"11. oktobra 1953 sem zopet vstala. Znova sem napadla. Potrebovala sem nov davek - človeško meso. A zakaj ne bi izkoristila priložnosti za kaj večjega? In tako sem spremenila nebo iz lepega v slabo. In to zelo slabo, pravzaprav že grozljivo.
In štirideset let je minilo od mojega zadnjega velikega obroka. Dolga doba, kajne? Rabila sem novo, svežo človeško meso.
Nisem legenda, sem resnica."