V sijoči svetlobi sonca sem zrla v telefon. Nisem vedela, kaj naj rečem. Zaprla sem ga. »Angela… Angela… Angela Angles! So zamenjali priimek Daniela? Saj to je sin kraljice in kralja! Je bilo po Angeli imenovano to morje? Po… Po priimku te… Družine!« Sem vzkliknila. Odmevalo je po celi džungli. Palme so se stresle, jaz pa sem bila še vedno sama na otoku.

»Ne prenesem – več – tega!« Sem zadihano udarjala v hlod. Noga me je začela skeleti ter boleti. Prijela sem si jo z obema rokama in šepala. V daljavi sem zagledala kanu. Bil je lesen, lep in zloščen, čist, seveda pa je imel ob sebi veslo. Nisem vedela, čemu bi bilo to namenjeno, a sedla sem vanj, prijela veslo in zaveslala. Počasi sem se začela premikati. Vse hitreje in hitreje. Bližala sem se severu. V soju svetlega sonca se je nekaj bliskalo. V daljavi. Zagledala sem pristanišče. Vasi, ulice, mesta… Zaslišala sem hrup, znak, da bodo odpluli. Še naprej sem veslala in veslala. Po nekaj časa sem se ustavila. Vstala sem. Našla sem vrv. Že sem kanu hotela privezati, ko… »Kanu!« Zazijala sem v daljavo. »Zdaj je verjetno že nekaj časa stran. Kako pa bom prišla nazaj 'domov'?« Sem se spraševala. Zazrla sem se v okolico, v kateri sem stala. Zaslišala sem glas otrok, ki je odmeval vsepovsod. Od knjižnic, do bližnjih gostiln, hiš, do manjših hotelov… Zdirjala sem in uživala v naravnem zraku morja. Dišalo je po sveži soli. Stekla sem po predorih. Bili so kamniti. Zaletela sem se v žensko, ki je bila čisto naravne oblike. Ni bila ne predebela, ne presuha. Šele zdaj sem se zavedala, pred kom stojim. Pred eno in edino… »Mama?«

Lp, Sladkorček