iz njenih oči je zdrsnila prva solza. Hitro jo je obrisala z rokavom, a solze so kar tekle. Ni bila pripravljena na to – na tolikšno težo resnice, ki jo je čakala in hkrati želela zanikati.
David jo je opazoval, zlomljen ob njenem pogledu. Hotel je nekaj reči, karkoli, a je bila hitrejša.
S tresočim glasom je rekla:
»Ne… ne morem. Nočem ti oteževati življenja, David. Če je tako, kot praviš… potem… potem se raje umaknem.«
Vstala je, pogledala vstran, in preden bi jo lahko znova prijel za roko, je hitro stekla proč.
»Sophie! Počakaj, prosim!« je klical za njo, a je ni več bilo.
Odmev njenih korakov je izginjal po hodniku, njena senca je plavala mimo razsvetljenih oken. David je vstal in stekel za njo, a ko je prispel na razcep med hodniki, je ni bilo več nikjer.
________________________________________
Sophie je tekla brez cilja, z očmi zamegljenimi od solz. Želela je samo stran, proč od njega, proč od vsega. V mislih so ji utripale podobe njegovega obraza, njegovih besed, njegovih dotikov.
Ni gledala predse.
Zaletela se je naravnost v nekoga – trd udarec v prsi, skoraj je padla.
»Hej! Si v redu?« je zaslišala močan, nekoliko zaskrbljen glas.
Dvignila pogled.
Pred njo je stal visok, postaven fant s temnimi lasmi in globokimi, presenetljivo nežnimi očmi. Njegove roke so jo ujele tik preden je omahnila, njegov obraz je bil neznan… a hkrati pomirjujoč.
Sophie je nekajkrat zajela sapo, še vedno zmedena.
»Oprosti… jaz… nisem gledala, kam grem…«
Fant jo je še vedno držal za komolce in se rahlo nasmehnil:
»Ni panike. Samo… zgledaš kot da bežiš pred duhom. Vse v redu?«
Sophie je samo odkimalna. In še sama ni vedela zakaj, a v tistem trenutku si je želela samo… nekoga, ki ne ve nič.
Sophie je globoko zajela sapo in se rahlo umaknila iz njegovega prijema. Njena ramena so se še vedno tresla od vsega, kar je bilo v njej – čustva, ki so bruhnila na plano prehitro, premočno.
Fant jo je opazoval nekaj trenutkov, nato pa spet spregovoril – tokrat mehkeje:
»Nisem hotel biti vsiljiv. Ampak… če rabiš samo par minut, nekoga, ki ne bo ničesar vprašal… sem tukaj.«
Sophie je bila presenečena. Njegov glas je bil drugačen od Davidovega. Nič manj topel, a bolj… miren. Kot pomladni veter po dolgem nevihtnem dnevu.
Prikimala je, skoraj nevidno.
»Hvala,« je zašepetala. »Samo… malo moram zadihati.«
»Pridi,« je rekel in pokazal proti okenski niši ob koncu hodnika, kjer je stala stara lesena klop z mehko blazino. Nič več ni govoril, le počasi se je odpravil tja, kot da ve, da bo Sophie sledila.
In res je.
Ko sta sedla, se je Sophie prvič v večerih počutila, da ni pod pogledom tisočih vprašanj. Fant ni spraševal, ni silil. Le sedel je poleg nje, tiho, z očmi uprtimi v temno nebo za steklom.
Minila je minuta. Morda dve. Nato je Sophie rekla:
»Tvoja taktika je učinkovita. Res ne boš ničesar vprašal?«
Rahlo se je nasmehnil, a pogleda ni odvrnil od nočnega neba.
»Včasih ljudje ne potrebujejo vprašanj. Samo nekoga, ki zna biti tiho. Pa vseeno zraven.«
To jo je zadelo bolj, kot bi priznala. Po vsem, kar je izgubila, po vsem, kar je slišala… ji je prav zdaj največ pomenila tišina. In nekdo, ki v njej ne vidi razbitine – temveč človeka, ki diha.
Naslonila je glavo nazaj in zaprla oči.
Vsaj za trenutek je bilo… lažje.
Sophie je še vedno stala nekoliko naslonjena nanj, zmedena, ujeta med solzami in presenečenjem. Fant jo je nežno izpustil iz rok in stopil pol koraka nazaj, da ji je dal prostor za sapo. Nasmehnil se je – ne vsiljivo, temveč toplo, kot nekdo, ki razume, da se včasih svet podre, pa ga ni treba takoj popravljati.
»Kako ti je ime?« je vprašala tiho.
»Matthew,« je odgovoril in ji podal roko. »Ti si Sophie, kajne?«
Presenečeno je dvignila obrvi. »Kako veš?«
Matthew je rahlo skomignil z rameni. »Vidim te v knjižnici. Vedno sediš pri oknu. Bereš romane. Vedno s skodelico čaja. Težko te je zgrešiti.«
Sophie je ostala brez besed. Prvič po dolgem času jo je nekdo opazil drugače. Ne zaradi govoric, ne zaradi povezanosti z Davidom… ampak zaradi nje same.
Zavzdihnila je in potem končno vprašala: »Ampak… kaj pa ti počneš tukaj? Mislim… sredi noči?«
Matthew se je naslonil ob steno in pogledal skozi okno v temno noč. Potem je tiho rekel:
»Včasih ne morem spati. In danes… ne vem. Nekaj mi je govorilo, naj grem ven. Kot da moram nekoga srečati.«
Njegove oči so za trenutek ujele njene.
Za nekaj minut je bilo tiho. Le zvok noči, mehki oddaljeni zvoki dijaškega doma, in dve osebi, ki sta si podarili trenutek varnosti.

David je še nekaj minut blodil po hodniku, srce mu je razbijalo, a ne več zaradi upanja – zdaj je to bil samo še nemir. Iskal je Sophie, a je ni bilo nikjer. Kot da je izginila v noč, in z njo vse, kar je čutil. Nazadnje se je, izčrpan, zlomljen in tiho preklinjal lastno neodločnost, obrnil proti svoji sobi.
Ko je odprl vrata, ga je zadela tišina. A ta ni trajala dolgo.
»Končno,« se je oglasil oster, nizek glas. Mia je sedela na robu njegove postelje, roke prekrižane, njen pogled pa leden.
David je obstal pri vratih. Vedel je, da ga čaka, a upal je, da bo že spala.
»Kje si bil?« je vprašala hladno. »Ne laži, David. Ne nocoj.«
»Samo… rabil sem zrak,« je zamomljal.
Mia je vstala. Stopila je korak bliže, njen obraz je bil bled in stisnjen od zadržanega besa.
»Zrak? Res? David, ne delaj se neumnega. Bila sem tukaj. Čakala sem nate. Uro. Več. In ti si... izginil.«
Ni odgovoril. Ni zmogel.
Mia je zavila z očmi. »Veš, kaj je najhuje? Da točno vem, kam si šel. Ali bolje – h komu.«
David je stisnil čeljust. Hotel se je odzvati, a ni imel energije. Ne po tem večeru. Ne po tistem, kar je (spet) izgubil.
»Tvoja družina te ne bi ravno razumela, če bi vedeli, da ponoči tekaš za drugimi dekleti, medtem ko naj bi bil z menoj,« je rekla počasi, skoraj tiho. A njene oči so žarele.
David je sedel na rob postelje, utrujen do kosti. Pogledal je v tla.
»Mia, prosim. Ne danes.«
A Mia se ni dala. »Ne danes? David, življenje se dogaja danes. Vse, kar si naredil – ali pa nisi – šteje zdaj. Ne boš se skrival za molkom. Ne pred menoj.«
Njegove roke so se stisnile v pest. Hrepenenje po Sophie, občutek izdaje, sram – vse se je vrtelo v njem kot nevihta. A vedel je, da mora sprejeti posledice. In vedel je, da Mia ni več tista, pred katero lahko beži.
David je še vedno strmel v tla, ko so mu besede končno zlezle skozi zobe.
»Dovolj imam tega, Mia. Tega nadzora, teh pričakovanj… vsega.«
Mia je obstala. »Oprosti?«
»Vse to, kar imava midva – ni najino. Nikoli ni bilo. Midva sva samo igra vlog, ki so nama jo napisali drugi, in iskreno… ne zmorem več igrati.«
Mia je dvignila brado. V njenih očeh se je nekaj zganilo – ne žalost, ne bolečina. Nekaj ostrega.
»Pa kdo misliš, da si, David? A misliš, da si žrtev? Si morda pozabil, da si tudi ti tisti, ki je bil z mano? Ki je bil v tej sobi? Ki je rekel 'da', ko so najini družini to načrtovali?«
David je vstal, nenadoma poln ogorčenja.
»Rekel sem 'da', ker nisem imel izbire! Ker sem bil vzgojen, da ne ugovarjam. Ker sem si želel mir. Ampak ne bom več igral fanta, ki si ga ti želiš. Ne bom več tvoj okrasek.«
»Oh, prosim,« je zasikala Mia. »Ne delaj se kot da sem jaz tvoja ugrabiteljica. Nikoli te nisem prisilila v nič. Ti si tisti, ki je igral dvojno igro. Ti si tisti, ki ponoči tava po hodnikih zaradi... nje.«
Zadnja beseda je padla kot strup. David je napel mišice in ji vrgel leden pogled.
»Raje bom ponoči iskal nekaj resničnega, kot pa dan za dnem živel v laži s tabo.«
Mia je pristopila bližje, zdaj povsem hladna, njen glas pa ledeno tih.
»Veš, kaj je najhuje? Da si slab igralec, David. In še slabši človek. Ne boš se mogel večno skrivati za svojimi modrimi očmi in lepim obrazom.«
David se ni več odzval. Nič več besed. Samo molk. V tem trenutku sta oba vedela: med njima ni več topline. Ni več vezi. Samo tiha razpoka, ki je počila na obeh straneh – počasi, a dokončno.
Mia je vzela svojo torbico z nočne omarice, ga še zadnjič premerila in odšla iz sobe. Vrata so se za njo zaprla s tihim, a odločnim klikom.
David je obstal v sobi, napol prazen, napol osvobojen. Ni vedel, kam bo vse skupaj peljalo.
***