Visok temnolasi moški, oblečen v ohlapno modro srajco, je svoje izrazito globoke sinje oči usmerjal skozi okno. Mirno je stal in opazoval drobno vas, ki se je razprostirala pred njim, in delal dolge globoke vdihe in izdihe.
Pogled je usmeril proti levi, kjer je stala cerkev. Ta gotska lepotica, izdelana iz kakovostnega cementa in marmorja in s čudovitim barvnim vitražem, je že dolgo propadala. Moški se je ozrl tudi proti pokopališču, kjer je še pred kratkim zalival narcise za svojo prababico. Nato je pogledal naravnost – tam je stala hiša sosedovih Kirkovih. Pred svojimi popolno obrisanimi okni je stala rdečelasa ženska. Ko je zagledala soseda, je sramežljivo dvignila roko v pozdrav, v odzrav pa se ji je temnolasec le pristno nasmehnil.
Nazadnje mu je pogled segel še do mnogih polj v bližini cerkve, ki so se razprostirala daleč naprej, kilometre stran od Gručeva – vasi, kjer je odraščal, si zgradil dom, si ustvaril družino in izgubil hči …
Čez nekaj minut moški ni bil več sam. V sobo je ne da bi potrkal vstopil njegov sin. Imel je nekoliko daljše lase pšenične barve in sloko, že skoraj odraslo postavo, ki se je odražala predvsem na širokih ramenih. V tišini se je sprehodil po sobi, dokler ni prišel do očeta.
»Pozdravljen, sin,« ga je pozdravil oče z osornim tonom in rezkim glasom, ki je nakazoval, kako zelo si ne želi njegove prisotnosti v sobi. Nato se je obrnil, da bi nadaljeval.
Sin ga je prehitel. »Ati, ati!« je s svojim glasom, ki je bil že skoraj moški, a je še kar spominjal na fantovskega, vzklikal in se s široko odprtimi očmi oziral proti oknu.
»A?« je bil zmeden oče in njegove oči, podobne sinovim, so švigale po sobi. »Kaj je? Kaj se dogaja?« je vprašal. Naslednji trenutek je nehal gledati naokoli in pogledal na tla, kot bi bil v nekaj zatopljen. »Slišim sirene?« ni bil prepričan vase.
»Da, ati, zato te kličem,« je nepotrpežljivo odgovoril njegov sin. Nato je dvignil očetovo glavo in jo usmeril proti oknu, ki je gledalo na prag hiše. »Vidiš? Policija je tu,« je povedal z negotovostjo in zaskrbljenostjo v glasu in pokazal na policijski avto, iz katerega sta lezla dva policista.
*i*Bim bom.*i*
Trenutek kasneje sta oba – tudi naglušni oče – zaslišala zvonec. Oče in sin sta nemudoma stekla po stopnicah.
Svetlolasec je odprl vrata in pred sabo zagledal ista policista, ki sta minuto prej še lezla iz avta. Levi je bil visok in suh, drugi pa nekoliko manjši in debelejši. Oba pa sta bila oblečena v policijsko uniformo, v rokah pa sta držala zvitek papirja. Svetlolasove sinje zenice so se razširile, koža pa naježila, in čeprav je ohranil resni obraz, svojega strahu pred skrb vzbujajočima policistoma ni mogel skriti. Njegov oče je bil prav tako zaskrbljen, vendar je bil njegov resni obraz precej bolj prepričljiv kot sinov.
Takrat se je pred hišo ustavil še en avto, vendar ne policijski. Iz njega je stopil visoki moški, oblečen v popolno moško obleko. *i*Zgledal je kot, da bi delal na sodišču …i*
»Vidim, da sta že spoznala policista Kladnika in Novaka, mene pa že poznata, kajne, gospod in gospodič Hudolin? Jaz sem Marko Vrhovšek iz sodišča.«
*i*… in tako je tudi bilo.*i*
»Vi ste tisti, ki je dokončal predlog za razglasitev moje hčerke Lize za mrtvo, ne?« je vprašal oče in začel brskati po spominu.
»Točno tako,« je z najbolj karizmatičnim in ponosnim glasom, kar ga je premogel, odvrnil gospod Vrhovšek. »Kar se tiče gospodične Hudolin …«
»Njena zgodba je končana,« ga je prekinil Lizin svetlolasi brat in mimo njegovih temno vijoličnih podočnjakov je pritekla solza. Čim pa je ozrl Vrhovškov strogi in maščevalni pogled v njegovih temnih očeh, mu je bilo žal, da je sploh kaj pisnil.
»Z današnjim dnem, 1. majem 2010, se končuje oklic, ki pozove o podatkih o izginuli Lizi Hudolin,« je povedal manjši policist, »a nismo dobili ničesar.«
»Vaša sestra,« je dramatično rekel Vrhovšek svetlolascu, nato pa se obrnil k njegovemu očetu: » Vaša hčerka bo razglašena za mrtvo.«
Obraz na sinovem in očetovem obrazu se je spremenil. Obema je iz oči priteklo nekaj solz, ki sta si jih hitro obrisala. Zdaj tudi nista več gledala v smer njunih obiskovalcev, temveč so njune oči obupano švignile k tlom. *i*Liza je mrtva …*i*
Oh, ko bi le lahko zavrtela čas nazaj, do takrat, ko o požaru ni bilo ne duha ne sluha. Lahko bi ji povedala, da jo imata rada, da sta ponosna nanjo in da jima pomeni vse. Tako bi lahko vsaj umrla ob vedenju, da jo ima njena družino – no, vsaj njen brat in oče – rada. A zdaj je prepozno in besede, za katere sta hotela, da jih bo Liza slišala, so obtičale visoko and oblaki. *i*Liza je mrtva ...*i*
»Na tem papirju je le dokumentacija in datum uradne razglasitve smrti – 11. maj,« je izrekel višji policist in podal očetu in sinu zvitek ter ju prebudil iz sanjarjenja. »To kot najožjima sorodnikoma pripada vama,« je še dodal.
»Moje sožalje,« sta se nato oglasila oba policista hkrati in se spoštljivo odmaknila od brata in očeta umrle.
»Moje najiskrenejše sožalje, gospod in gospodič Hudolin,« je ponovil za njima gospod Vrhovšek z glasom, v katerem ni bilo niti drobtinice iskrenosti.