Stale so tam in se niso premaknile. Pomežiknile niso niti enkrat. Potem pa se je iz kota zaslišal glas: "Dolgujem ti odgovor na vprašanje. Ampak tudi ti dolguješ odgovor na vprašanje meni. Spustila sem pogled. Točno sem vedela na katero vprašanje mu bom morala odgovoriti. A nisem se bala. Ravno nasprotno. Tisti dan v tisti sobi sem se počutila varno.

"Na alasko smo se priselili zaradi Blackwoodovi. Moja družina jih zalezuje že stoletja. Moja mama, moj oče, moja sestra. Vsi se zanimajo samo za to, kako bi uničili te vampirje. Baje so nekje pridobili informacije, da se selijo na alasko in so prišli sem, kakor hitro so mogli."

"Zakaj v tej zgodbi niski omenil sebe?" sem vprašala zdaj z že rahlo prestrašenim tonom. "Zato, ker sem sit njihovih bednih igric. Mislim ko mama reče voham Blackwoodove jaz samo zabijem z očmi in poletim po stopnicah do svoje sobe." je brezbrižno odvrnil.

Potem pa je vprašal. "Torej, še vedno mi nisi povedala svojega imena." Nekaj časa sem oklevala in napenjala možgane kot bi pozabila svoje ime, potem pa ga končno izrekla: "Victoria sem". James s tem očitno ni bil preveč zadovoljen: " Victoria kdo?" je vprašal. Takrat mi je končno zledenela kri v žilah. Ampak mislila sem si, glavo mi bo odtrgal v vsakem primeru, zato sem pogumno
in odločno rekla: "Victoria Blackwood."