»Zdaj pa ti lahko povem, kaj se je zares zgodilo tisto noč, ko si umrla.«

Nika se ni premaknila.

Lara je stala v omari, čeprav je bila ta preozka, da bi se vanjo lahko skril človek. Njeni črni lasje so ji padali čez obraz, na beli majici pa je bil temen madež, podoben posušeni krvi.

»Ti si mrtva,« je zašepetala Nika.

Lara se je nasmehnila.

»To si mi že enkrat povedala.«

»Ne približuj se mi.«

»Zakaj? Saj sva vendar sestri.«

Nika je zgrabila telefon, toda zaslon je bil črn. Poskusila ga je prižgati. Ni se odzval.

Ko je znova pogledala proti omari, Lare ni bilo več.

Namesto nje je na tleh ležala fotografija.

Na njej sta bili dve deklici, stari približno deset let. Stali sta pred hišo in se smejali. Ena je imela roko položeno čez ramena druge.

Na hrbtni strani je pisalo:

Za Niko, da ne bo nikoli pozabila svoje sestre. Lara, 12. junij.

Nika je fotografijo obrnila.

Obraz deklice na levi je bil njen obraz.

Obraz deklice na desni pa je bil prečrtan s črnim flomastrom.

Nekdo je pod fotografijo napisal:

»Samo ena od vaju se lahko spominja.«

Takrat se je spodaj zaloputnilo vhodno vrata.

Nika je zaslišala očetov glas.

»Lara?«

Nato tišino.

In potem:

»Ne. Ne, ne, ne … To ni mogoče.«

Sledil je glasen udarec.

Nika je stekla na hodnik in se sklonila čez ograjo stopnišča.

Oče je stal sredi dnevne sobe. V rokah je držal fotografijo, ki jo je Nika našla v svoji sobi.

Pred njim je stala deklica.

Lara.

Tokrat je bila videti povsem običajno. Imela je rjave oči, svetle lase in rdečo jopico, ki jo je Nika dobro poznala.

To je bila Lara, kakršne se je spominjala iz otroštva.

»Oče,« je rekla deklica. »Zakaj si me pustil tam?«

Oče je začel jokati.

»Poskušal sem te rešiti.«

»Ne laži.«

Lara je stopila bliže.

»Povej ji, kaj si naredil.«

Nika je začutila, kako se ji je želodec skrčil.

»Kaj si naredil?« je vprašala.

Oče je dvignil glavo in jo zagledal.

Za trenutek je bil videti olajšan.

»Nika, pojdi gor.«

»Ne. Povej mi resnico.«

Oče je zaprl oči.

Lara se je zasmejala.

»No, pa začnimo od začetka.«

1. Noč nesreče
Pred enajstimi meseci je Nika sedela na sovoznikovem sedežu starega očetovega avtomobila.

Zunaj je močno deževalo.

Lara je sedela zadaj in si prek slušalk prepevala pesem, ki jo je poznala samo ona. Nika se je prepirala z očetom, ker ji ni dovolil, da bi se naslednji dan odpravila na zabavo.

»Vedno odločaš namesto mene!« je zakričala.

»Ker očitno še ne znaš odločati sama!« je odvrnil oče.

»Sovražim te!«

To so bile zadnje besede, ki jih je Nika izrekla, preden se je avtomobil zaletel v drevo.

Vsaj tako se je spominjala.

Zdaj pa se ji je v glavi pojavila drugačna slika.

Oče je vozil prehitro.

Lara je nenadoma vstala na zadnjem sedežu.

»Oči, ustavi!«

Oče je pogledal v vzvratno ogledalo.

»Sedi!«

»Nekdo je na cesti!«

Nika se je obrnila.

Na sredini ceste je stala deklica v beli obleki.

Bila je videti natanko kot Nika.

Isti obraz. Isti lasje.

Iste oči.

Deklica se ni premaknila.

Samo gledala je avtomobil.

Nika je zakričala.

Oče je sunkovito zavil.

Avto je zdrsnil s ceste in udaril v drevo.

Steklo se je razletelo.

Nika se je z glavo udarila ob armaturno ploščo. Za trenutek je videla samo belo svetlobo.

Ko je znova odprla oči, je bila v avtomobilu sama.

Oče je negibno ležal za volanom.

Lare ni bilo nikjer.

Nika je poskušala odpreti vrata, vendar se niso premaknila.

Nato je skozi razbito zadnje okno zagledala deklico v beli obleki.

Stala je v dežju.

In se smehljala.

Nika je hotela zakričati, vendar ni mogla.

Deklica je položila dlan na steklo.

Njene ustnice so se premaknile.

Zdaj si moja.

Potem se je vse stemnilo.

2. Dve trupli
»To ni res,« je zašepetala Nika v dnevni sobi.

Oče je sedel na kavču in si z rokami pokrival obraz.

Lara je stala ob oknu.

»Seveda je res,« je rekla. »Samo da si ti dobila lepšo različico zgodbe.«

»Kje si bila po nesreči?«

Lara se je obrnila k njej.

»V bolnišnici.«

»Toda vsi so mi povedali, da si umrla.«

»Ker sem.«

Nika je obstala.

Lara je dvignila rokav.

Na njenem zapestju je bila bleda brazgotina.

»Zdravniki so me oživljali. Večkrat. Toda moje srce se ni več zagnalo.«

»Potem kako …«

»Kako sem tukaj?« Lara se je nasmehnila brez veselja. »To bi morala vprašati njega.«

Oče je vstal.

»Dovolj!«

Njegov glas je odmeval po sobi.

»Lara, ne smeš ji povedati.«

Lara ga je pogledala.

»Zakaj? Ker bo ugotovila, da si jo izbral?«

Nika je počasi obrnila glavo proti očetu.

»Kaj pomeni, da si me izbral?«

Oče ni odgovoril.

Lara je stopila do stare omare in iz nje izvlekla debelo mapo.

Položila jo je na mizo.

Na naslovnici je pisalo:

PROJEKT 17 — KLINIČNA SMRT IN PONOVNA OŽIVITEV

Nika je odprla mapo.

V njej so bili zdravstveni izvidi, fotografije in ročno napisani zapiski. Večina je bila datirana pred enajstimi meseci.

Na zadnji strani je našla očetov podpis.

Pod njim je pisalo:

Pacientka A: brez znakov življenja.

Pacientka B: možganska aktivnost prisotna, srčni utrip nepravilen.

Postopek prenosa se lahko začne ob 2.13.

Nika je prebrala stavek še enkrat.

»Kakšen prenos?«

Oče je stopil proti njej.

»Daj mi mapo.«

Nika jo je umaknila.

»Kaj si naredil?«

»Hotel sem ti pomagati.«

»Komu? Meni ali njej?«

Oče je pogledal Laro.

In prvič v življenju je Nika na njegovem obrazu videla strah.

»Obema,« je zašepetal.

Lara je odkimalа.

»Ne. Samo eni.«

3. Soba, ki ne obstaja
Nika je pobegnila iz hiše.

Tekla je skozi dež, dokler ni prišla do stare bolnišnice na robu mesta. Stavba je bila že leta zapuščena, vendar je na zemljevidu, ki ga je našla v očetovi mapi, še vedno obstajala.

Vhodna vrata so bila zaklenjena.

Na njih je bila obešena zarjavela tabla:

ODDELEK 17 — VSTOP PREPOVEDAN

Pod tablo je nekdo s črnim flomastrom napisal:

Če slišiš svoje ime, ne odgovarjaj.

Nika je obšla stavbo in našla odprto okno v kleti.

Notri je dišalo po plesni in razkužilu. Na hodniku so bile stare bolniške postelje, razbita ogledala in prazne omarice.

Na koncu hodnika je zagledala vrata z oznako 17.

Odprla jih je.

V sobi je bila ena sama postelja.

Ob njej je stala medicinska sestra.

Bila je obrnjena s hrbtom proti Niki.

»Oprostite,« je rekla Nika.

Medicinska sestra se ni premaknila.

»Iščem informacije o pacientki, ki je bila tukaj pred enajstimi meseci.«

Počasi se je obrnila.

Njen obraz je bil povsem običajen.

Razen oči.

Namesto zenic je imela dve majhni številki.

2:13.

»Ime?« je vprašala.

»Lara.«

Medicinska sestra je pogledala v kartoteko.

»Lara je bila tukaj.«

»Kaj se ji je zgodilo?«

»Umrla je.«

»To že vem.«

Sestra je dvignila pogled.

»Ne. Ne veš.«

Odložila je kartoteko.

»Tvoja sestra ni bila prva pacientka v sobi 17.«

Nika je začutila mraz po hrbtu.

»Koliko jih je bilo?«

»Šestnajst.«

»Šestnajst česa?«

Medicinska sestra se je nasmehnila.

»Šestnajst deklet, ki so imele isti obraz.«

Nika se je odmaknila.

»To je nemogoče.«

»Tudi smrt je nekoč veljala za dokončno.«

Sestra je odprla spodnji predal mize in iz njega izvlekla staro fotografijo.

Na njej je bilo sedemnajst deklet.

Vsa so bila videti natanko kot Nika.

Na hrbtni strani je pisalo:

»Sedemnajsta bo zadnja.«

Nika je začutila, kako se ji je zavrtelo.

»Kdo je sedemnajsta?«

Medicinska sestra je pogledala proti vratom.

»Ti.«

Nato so se v hodniku ugasnile vse luči.

Iz zvočnika nad vrati se je zaslišal šum.

In glas.

Nik­in glas.

»Pacientka številka 17 je prispela.«

Medicinska sestra je stopila nazaj.

Prvič je bila videti prestrašena.

»Ne bi smela priti sem.«

»Zakaj?«

Sestra je pogledala v temo za Nik­inim hrbtom.

»Ker zdaj ve, kje si.«

Iz hodnika se je zaslišalo počasno vlečenje stopal.

Nato glas, ki ga je Nika poznala bolje kot svojega.

»Nika?«

Lara.

»Našla sem te.«

Nika se je obrnila proti vratom.

V temi je stala postava.

Toda tokrat ni imela Nik­inega obraza.

Imela je obraz njene mame.

In v rokah je držala sveže odrezano fotografijo.

Na njej je bila Nika.

Le da na fotografiji ni imela oči.

Postava je dvignila glavo.

»Zdaj je čas, da se spomniš, kaj si naredila meni.«

...