»Kaj sem ti naredila?« je zašepetala Nika.

Postava z maminim obrazom ni odgovorila. Samo stala je v temi in v rokah držala fotografijo, na kateri je bila Nika brez oči.

Nato se je nasmehnila.

»Še vedno se pretvarjaš, da si nedolžna.«

»Ti nisi moja mama.«

»Ne?«

Postava je nagnila glavo. Njeni svetli lasje so zdrsnili čez ramena, toda njen obraz se je začel spreminjati. Koža se ji je nagubala, ustnice so postale tanjše, oči pa so se pogreznile v temne jamice.

Za trenutek je bila videti kot Lara.

Nato kot oče.

Nazadnje kot Nika sama.

»Kdo si?« je zakričala Nika.

V isti sekundi so se prižgale luči.

Postave ni bilo več.

Na tleh je ležala fotografija.

Nika jo je počasi pobrala. Na njej je še vedno videla svoj obraz, toda zdaj so bile oči na fotografiji spet na svojem mestu.

Pod sliko se je pojavila nova vrstica.

PACIENTKA 17: SPOMIN OBNOVLJEN.

Nika je fotografijo spustila.

»Ne,« je zašepetala. »Ne more biti.«

»Kaj si videla?« je vprašala medicinska sestra.

Nika se je obrnila k njej.

Sestra je stala ob postelji in si z obema rokama pokrivala usta.

»Ti veš, kaj se dogaja,« je rekla Nika. »Povej mi.«

»Nimam veliko časa.«

Sestra je odprla vrata na nasprotni strani sobe. Za njimi je bilo ozko stopnišče, ki se je spuščalo globlje pod zemljo.

»Pojdi dol. Na koncu hodnika so arhivi. Poišči kartoteko svoje matere.«

»Moja mama je mrtva.«

»Tudi tvoja sestra je mrtva.«

Nika je otrpnila.

Sestra jo je prijela za zapestje.

»In če ne boš izvedela resnice, boš kmalu mrtva še ti.«

Takrat se je iz zvočnika zaslišal glas.

»Medicinska sestra številka štiri. Takoj se javite v sobo 17.«

Sestra je pobledela.

»Ne poslušaj nikogar, ki te bo poklical po imenu,« je zašepetala.

»Zakaj?«

»Ker tukaj spodaj nihče ne kliče živih.«

Nika je stekla po stopnicah.

Za seboj je zaslišala pok.

Nato še enega.

Ko se je ozrla, je medicinska sestra ležala na tleh, nad njo pa je stala deklica v beli obleki.

Deklica je dvignila glavo.

Imela je Nikine oči.

»Prepozno,« je rekla.

Nato je ugasnila luč.

Hodnik pod bolnišnico je bil daljši, kot bi moral biti.

Na stenah so visele kovinske tablice z napisi, ki jih Nika ni razumela. Za nekaterimi vrati je slišala jok. Za drugimi pridušeno smejanje. Enkrat se ji je zazdelo, da nekdo teče vzporedno z njo, tik za steno.

Potem je zagledala vrata z napisom:

ARHIV 17 — SAMO ZA POOBLAŠČENE OSEBE

Pod napisom je bila prilepljena fotografija.

Na njej je bila njena mama.

Mlada, nasmejana in živa.

Nika se je približala.

Na fotografiji je mama držala v naročju dojenčka. Ob njej je stal oče, za njima pa je bilo sedemnajst praznih otroških posteljic.

Na hrbtni strani fotografije je pisalo:

Projekt se je začel 3. marca 2009.

Nika je poznala ta datum.

To je bil dan, ko se je rodila.

Tresočo se je dotaknila kljuke.

Vrata so se odprla sama.

V arhivu so bile police, polne kartotek. Na vsaki je bilo ime neke deklice in enaka fotografija: Nikin obraz.

Razlikovale so se samo letnice.

1998.

2001.

2004.

2007.

2009.

2012.

Nika je hodila med policami in iskala svoje ime.

Našla ga je na najnižji polici.

NIKA VIDMAR — PACIENTKA 17.

Pod imenom je bila pripeta rumena ovojnica.

Odprla jo je.

V njej je bil zdravstveni izvid, očetov podpis in list papirja, popisan z materino pisavo.

Če to bereš, pomeni, da se je spomin vrnil.

Oprosti mi, Nika.

Vse, kar so ti povedali o tvojem otroštvu, je bila laž.

Ti nisi bila prva.

Lara ni bila druga.

In tvoj oče ni bil človek, ki te je rešil.

Nika je začutila, da ji zmanjkuje zraka.

Obrnila je list.

Na zadnji strani je bil napisan stavek, zaradi katerega so se ji zatresle roke.

Prava Nika je umrla, še preden se je rodila Lara.

V tistem trenutku se je za njenim hrbtom oglasil glas.

»Zdaj razumeš.«

Nika se je počasi obrnila.

Lara je stala med policami.

Tokrat ni bila videti mrtva. Ni imela krvi na majici, njeni lasje so bili urejeni, na obrazu pa je imela isti nasmeh, ki se ga je Nika spominjala s starih fotografij.

»Kaj to pomeni?« je vprašala Nika.

Lara je pogledala papir v njenih rokah.

»Pomeni, da ti niso ukradli spominov. Nekdo ti jih je vstavil.«

»Kdo?«

»Mama.«

»Ampak zakaj?«

Lara je stopila bliže.

»Ker je hotela hčerko nazaj.«

Nika je odkimalа.

»Jaz sem njena hči.«

»Ne.«

Lara je to besedo izrekla tako nežno, da je zabolela bolj kot krik.

»Ti si bila poskus.«

Nika se je naslonila na polico.

V glavi so se ji začele pojavljati podobe.

Bela soba.

Oster vonj po razkužilu.

Ženska, ki joka za steklom.

Moški glas, ki šteje.

Ena.

Dve.

Tri.

In potem otroški jok.

Njen jok.

»Kaj sem?« je vprašala.

Lara je za trenutek zaprla oči.

»Ne vem več.«

»Kako ne veš?«

»Ker sem tudi jaz pozabila.«

Lara je dvignila rokav. Na zapestju je imela brazgotino, enako tisti, ki jo je Nika videla v dnevni sobi.

Toda pod njo je bilo v kožo vrezano še nekaj.

Številka 16.

Nika je stopila nazaj.

»Ti si bila pacientka šestnajst.«

»Da.«

»Potem kdo je pacientka sedemnajst?«

Lara jo je pogledala naravnost v oči.

»Ti si.«

»Ampak rekla si, da si bila moja sestra.«

»Bila sem.«

»Kako je to mogoče?«

Lara je začela jokati.

»Ker sva si delili isto telo.«

V arhivu je zavladala tišina.

Nika ni mogla več govoriti.

Lara je nadaljevala.

»Ko sem bila majhna, sem slišala dva glasova v svoji glavi. Mama je rekla, da imam namišljeno prijateljico. Oče je rekel, da bom iz tega prerasla. Toda glas je ostal. Včasih je govoril namesto mene. Včasih je jokal, ko sem spala. In včasih sem se zbudila pred ogledalom ter zagledala obraz, ki ni bil moj.«

Nika je začutila, da se ji tla majejo pod nogami.

»Moj obraz.«

Lara je prikimala.

»Mama je poskušala ločiti najina spomina. Hotela je, da bi lahko živeli ločeno. Zato je ustvarila Projekt 17.«

»Zakaj sedemnajst?«

»Ker je bilo šestnajst poskusov neuspešnih.«

Nika je pogledala police.

Šestnajst deklet.

Šestnajst enakih obrazov.

Šestnajst življenj, ki jih ni nikoli poznala.

»Kaj se je zgodilo z njimi?«

Lara ni odgovorila.

Namesto tega je pokazala na odprto ovojnico.

Med dokumenti je bil še en list.

Na njem je bil zapisnik nesreče pred enajstimi meseci.

Nika ga je vzela v roke.

Pacientka 16: Lara Vidmar. Srčni zastoj ob 2.11.

Pacientka 17: Nika Vidmar. Srčni zastoj ob 2.12.

Začetek postopka prenosa: 2.13.

Rezultat: nepopoln.

Pod zapisnikom je bil očetov podpis.

Nika je začutila, da jo obliva hladen znoj.

»Obe sva umrli.«

»Da.«

»Potem kdo zdaj govori z mano?«

Lara jo je pogledala z nenavadno žalostjo.

»Tega se bojim.«

Nenadoma se je po zvočniku zaslišal alarm.

Rdeče luči so začele utripati.

Na zaslonu nad vrati se je pojavilo sporočilo:

NEPOOBLAŠČENA OBNOVA SPOMINA.

ZAČETEK IZBRISA ČEZ 60 SEKUND.

Lara je zgrabila Niko za roko.

»Poslušaj me. Ko se vrata odprejo, boš videla mamo. Ne verjemi ji.«

»Kje je?«

»Na drugi strani.«

»Česa?«

Lara je pokazala na konec arhiva.

Tam so se med policami odprla vrata, ki jih prej ni bilo.

Za njimi je bila bela soba.

V njej je ležala ženska.

Njena mama.

Ob postelji je stal oče in držal njeno roko.

Nika je stopila proti vratom.

»Mama?«

Ženska je odprla oči.

»Nika?«

Njen glas je bil šibek, toda resničen.

Nika je začela jokati.

»Mama, kaj se je zgodilo?«

Ženska se je poskušala dvigniti.

»Ničesar se ne spomniš, kajne?«

Nika je prikimala.

Mama je pogledala Laro.

V njenem obrazu se je nekaj spremenilo.

Strah.

»Ti si jo pripeljala sem,« je zašepetala.

Lara je stopila med njiju.

»Dovolj je bilo.«

Mama je začela vleči cev iz svoje roke.

»Nika, poslušaj me. Vse sem naredila zate.«

»Zakaj si ustvarila te deklice?«

»Nisem jih ustvarila.«

»Potem kaj si naredila?«

Mama je zajokala.

»Poskušala sem te najti.«

Nika je pogledala očeta.

»Povej mi resnico.«

Oče ni dvignil pogleda.

Mama je segla proti njej.

»Tiste noči, ko si se rodila, si umrla. Zdravniki so rekli, da ni več upanja. Toda v istem trenutku se je rodila še ena deklica. Brez utripa. Brez diha. Brez znakov življenja.«

Nika je začutila, da se soba vrti.

»Kaj se je zgodilo potem?«

»Tvoj oče je delal v raziskovalnem programu. Verjel je, da je mogoče spomin prenesti iz enega telesa v drugo. Hotel je poskusiti na tebi.«

»Na meni?«

»Na deklici, ki je umrla.«

Nika je pogledala Laro.

Lara je imela solze v očeh.

»Mama, nehaj,« je zašepetala.

Toda mama ni odnehala.

»Prvi poskus je uspel. Za nekaj minut. Potem je telo odpovedalo. Drugi poskus je trajal dlje. Tretji še dlje. Vsakič je bila nova deklica. Nov obraz. Novo telo.«

»In Lara?«

Mama je pogledala proti postelji.

»Lara je bila edina, ki je preživela dovolj dolgo, da je lahko govorila.«

Nika je začutila, da se ji srce krči.

»Potem sem jaz …«

»Sedemnajsti poskus,« je zašepetala mama.

Alarm je postal glasnejši.

Na zaslonu je ostalo še deset sekund.

Lara je Niko potegnila k sebi.

»Ne poslušaj je do konca.«

»Zakaj?«

»Ker ti še vedno nekaj prikriva.«

Mama je sunkovito dvignila glavo.

»Lara, ne!«

Nika se je obrnila proti njej.

»Kaj mi prikrivaš?«

Mama je odprla usta.

Toda namesto njenega glasu se je iz zvočnika zaslišal drug glas.

Nikin glas.

»Pacientka številka 17 je pripravljena.«

Vse luči so ugasnile.

Ko so se čez nekaj sekund spet prižgale, Lara ni več stala ob Niki.

Tudi mama je izginila.

Na postelji je ležal oče.

Negiben.

Njegova roka je visela čez rob, v njej pa je držal majhen kasetni predvajalnik.

Nika ga je vključila.

Najprej se je zaslišalo prasketanje.

Nato očetov glas.

»Če poslušaš ta posnetek, pomeni, da mi ni uspelo ustaviti sedemnajstega poskusa.«

Kratek premor.

»Nika, oprosti mi. Nisem te hotel rešiti.«

Nika je zadržala dih.

»Hotel sem te obuditi.«

Posnetek je zašumel.

Nato je oče izrekel stavek, ob katerem se je Niki ustavila kri v žilah.

»Ker prava Nika ni umrla ob rojstvu.«

Dolga tišina.

»Umrla je tisto noč v avtomobilu.«

Iz teme za njo se je oglasil šepet.

»In jaz sem jo ubila.«

Nika se je počasi obrnila.

Pred vrati je stala Lara.

Toda tokrat je imela oči popolnoma črne.

V rokah je držala fotografijo njunega otroštva.

Na njej sta bili dve deklici.

Ena se je smejala.

Druga je jokala.

Lara je fotografijo obrnila proti Niki.

Na hrbtni strani je pisalo:

PACIENTKA 17 JE USPELA.

PACIENTKA 16 JE OSTALA UJETA.

Lara je dvignila pogled.

»Zdaj razumeš, sestrica?«

Nika je odkimalа.

»Ne.«

Lara se je nasmehnila.

»Seveda ne. Ker ti še vedno misliš, da si ti tista, ki se je vrnila.«

Stopila je v sobo.

Za njo se je na hodniku pojavilo še šestnajst deklic.

Vse so imele isti obraz.

Nikin obraz.

Lara je iztegnila roko.

»Dobrodošla nazaj v svojem telesu.«

In vse deklice so hkrati spregovorile:

»Zdaj pa nam povej, katera od nas si.«

...