Prejšnjič...

»Zakaj si ga pripeljal sem?« ga je vprašala. »Kaj kraljevi zdravilci ne bi mogli poskrbeti zanj?«

»Lahko bi,« je pokimal, »vendar se mi ga je zdelo varneje pripeljati sem. Čudni časi prihajajo, Auriel. Ne veš komu več zaupati.«

OBRED #4

Strinjala se je in se naslonila na steno poleg postelje.

»Ali si v redu?« je zdaj on vprašal njo in pogledal v tla.

Negotovo se je nasmehnila. Lepo je bilo slišati, da je komu mar zate. »Ne vem.«
Z roko si je šla skozi lase in zavzdihnila. »Zakaj je to storil? Kaj sem mu naredila?«

»Razumeti moraš, da je bil Doramir v vojski za Severne Zelene Goščave. Takrat te je prvič videl. Pravi, da si pobijala vsakogar, ki ti je stopil na pot,« je razlagal. »Vojna ga je zelo prizadela. Ko se je vrnil in se je vse končalo, ni bil več isti. Boj in izgube pustijo strašanske posledice. Čisto možno je, da se ti je hotel maščevati, ker je mislil tako popraviti škodo, ki si jo ti naredila vilinom.«

»Zato me je Dora želel ubiti? Pred vsemi?«

»Tako bi pridobil ugled svoji družini.«

Ni vedela kaj naj reče. Opazovala je, kako so se Legolasove prsi počasi dvigovale, ko je vdihnil zrak, in spuščale, ko ga je izdihnil. Njegov suknjič je umazan počival na stolu, iglice v svilnatih laseh pa so pričale, da ga je Wyatt nesel skozi gozd, poln smrek. S svojo prisotnostjo je sobo napolnil s svežino in vonjem po gozdu in pod odpeto srajco je lahko videla vse mišice njegovega telesa, ki jih je princ pridobil z trdim delom v naravi.

Bilo je že zelo pozno in tudi utrujenost jo je bolj popadala z vsako minuto, ko je opazovala Legolasa, zato se je tiho pobrala iz sobe.

»Te pospremim?« jo je vprašal Wyatt in stopil med podboje vrat.

»Ni treba,« je utrujeno rekla, »bom že našla spalnico. Poskrbi za princa.«

-
Začutil je hlad na čelu in nekaj kapljic, ki so mu stekle za vrat. Roko je stegnil k čelu in odprl oči. Nekajkrat je zamežikal preden je prepoznal Wyatta poleg sebe, nato pa se sunkovito usedel. Grdo je zaklel.

»Hej,« je odskočil prijatelj, »pomiri se. Prestrašil si me.«

Ni se zmenil zanj in se postavil na noge. »Auriel.«

»Ne smeš vstati,« ga je opozoril Wyatt. »Prešibek si še in sploh ne vemo kaj se je zgodilo s tabo. Lahko imaš notranje krvavitve. Ulezi se nazaj.«

Čisto vseeno mu je bilo. Kje je Auriel? Kaj se je zgodilo z njo? V prsih je začutil pritisk krivde. Pustil jo je na cedilu. Wyattu je skrivaj naročil naj jo pelje za njim, da bo videla vilinski obred, nato pa se je ta spremenil v njen boj za preživetje. Če se ji je kaj zgodilo, si ne bo nikoli odpustil.

Še sam ni vedel, kdaj so ga noge odnesle ven iz sobe in nato na hodnik.

»Auriel!« je sopel in tekel po gradu. Čisto vseeno mu je bilo za tišino, ki je polnila sobane po noči ali za Wyattovo vpitje za njim. Pustil jo je samo, ni ji pomagal. On je kriv za vse.

Spet je zavpil in tekel, kot bi mu šlo za življenje. Palačo je poznal kot lasten žep in ni trajalo dolgo, da je prišel do njene sobe. Vstavil se je pred vrati in ugotovil, da vilinov, ki bi morala stražiti sobo ni. Grdo je zaklel in s treskom odprl vrata.

Posteljno pregrinjalo je bilo zastrto in premočno je odgrnil svilene zavese, zato so se strgale in razgrnile.

:speaking_head:Jejjj, smo že čez 80 strani v wordu :blush:! Zdaj že traja kakšnih 10 sekund, da mi sploh odpre datoteko in lahko nadaljujem s pisanjem :grin:...
P.S. Upam, da se s tistimi črticami vidi kdaj spremljamo Legolasovo zgodbo in kdaj Aurielino, malo težko je opredeliti drugače :sweat_smile:.