hejjjj guys oki nou deu to je pa link od prejsnjegaaa dela: https://www.pil.si/forumi/pisalnica/solza-1/5
-----
Zbudila sem se z velikanskim mačkom in zastokala. *i*Nikoli*i* več ne bom pila. Pogledala sem na uro.
*i*Šest zjutraj.*i*
Šola se bi začela šele čez kakšni dve uri, a nisem vedela kaj drugega bi počela, kot da vstanem in se oblečem.
---
Naredila sem požirek kave in ugriznila v krof. Šla sem do bližnje pekarne, nujno sem potrebovala kavo, a je ni bilo doma.
"Pet dvaindvajset."
Je zdologočaseno rekla prodajalka, plačala sem nato pa stopila iz kavarne. Bilo je toplo septembersko jutro, mesto se je šele začelo prebujati in všeč mi je bila ta tišina, ki je vladala.
Obožujem to mesto, čeprav so bili zadnji časi brez očija težki, tega mesta ne bi zapustila nikdar.
Zavzdihnila sem in sedla na klopico v parku. Tukaj sva včasih sedela z očijem. Prav tako na zgodnja jutra. Pomela sem si sence. Spomini so bili povsod. Na vsakem koraku. Kamorkoli sem stopila. Nekdo mi je nekoč rekel, da vsaka stvar čez čas postaja lažja.
A ta ni.
Vsak dan je bilo le še hujše.
Ta tesnoba... Ta občutek v prsih. Tako bolelo je, da sem kdaj pozabila dihati. Se nato spet spomnila in spet pozabila.
Nenadoma je nekdo sedel zraven mene.
"Kaj pa ti tu?"
Sunkovito sem se obrnila in zagledala... *i*Luisa.*i*
Sranje. Samo še njega se mi je manjkalo. Še zmeraj nisem pozabila dogodkov iz pretekle noči.
"Pravzaprav... maček. Pa ti?"
"Enako."
Je prikimal in strmel nekam naprej.
Debelo sem pogoltnila.
"Poslušaj... Žal mi je zaradi pretekle noči. Nisem mislila resno... Samo... samo... Tisti padec v bazen je..."
"Tvojega očeta ni več kajne?"
Zmanjkalo mi je sape. To je prišlo tako vsakdanje, tako hitro, da se sploh nisem mogla zavedati, a najhuje je bilo, da sem se počutila preplašeno. *i*Napadeno.*i* Še nekdo, ki ve.
"K-kaj?"
"Oprosti."
Je izdavil jaz pa sem čisto pretresena strmela v njega.
"Od vedno sem te opazoval, ko si sedela tukaj z njim. Potem se je to samo nehalo. Nikoli več te ni bilo. Niti njega."
*i*Opazoval, opazoval, opazoval...*i* *i*Ni te bilo več... niti njega, njega, njega...*i*
Besede so mi ozdvanjale v glavi in komaj sem se spravila do besed.
"Opazoval si... *i*naju?*i*"
Sem izdavila.
"Ja," se je zasmejal. "Všeč si mi že od nekdaj. Tu sem te vedno lahko nemoteno opazoval."
To je izrekel čisto lahkotno, brez karkšengakoli zadržka. Skoraj sem se zadušila s krofom.
Mogoče je bil to neke vrste obrambni mehanizem ampak nenadoma sem si želela odditi od tu, pobegniti in nikoli več videti Luisa.
"Hej, Luis, žal mi je ampak morala bi iti, pouk bo in..."
Tako zelo neumno je zvenelo in tako zelo sem si želela, da bi utišala samo sebe, bila sem tako blazno jezna ampak tega preprosto nisem mogla zadržati.
Zasukala sem se na petah.
"Ne moraš pobegniti vedno, ko postane resno Belly."
*i*Kaj?*i*
Obrnila sem se.
"Oprosti... kaj?"
Sem rekla z nekoliko spačenim glasom.
"To si naredila že včeraj. Ko... ko... nekaj ni več tako kot si želiš in postane težko, samo *i*pobegneš.*i* Se umakneš.
Prhnila sem. Nisem mogla verjeti kaj slišim.
"Resno Luis?"
Gledala sem mu naravnost v oči.
"Pobegniti, ko postane težko? Kaj pa misliš, da se dogaja zadnje čase?! Pa sem pobegnila?! Oh, Luis veš kako rada bi pobegnila od čisto *i*vsega,*i*" sem rekla z zlomljenim glasom. "Pa nisem,"
Strmela sem mu naravnost v oči.
"Ničesar ne razumeš. Ne *i*moraš*i* razumeti."
Nato sem se obrnila in hotela odhiteti stran, ko me je ustavil njegov jezen glas. Zavpil je, kar me je prestrašilo. Nikoli ga nisem videla takega.
"RAZUMEM BELLY!" je zakričal, jaz pa nisem mogla dihati. "Tudi jaz sem sem izgubil mamo in očeta v prometni nesreči. Tri leta nazaj."
Zvrtelo se mi je pred očmi. Nenadoma sem videla tri letnega mlajšega Luisa, ki se je zlomil, ko je izvedel za njegove starše. Ki je jokal, in vpil prav tako kot jaz. Ki je mislil, da je življenje končano. Prav. Tako. Kot. *i*Jaz.*i* Nenadoma me je zapekla tako močna krivda, da sem zastokala.
"O, Luis, tako zelo mi je žal," tako grozno mi je postalo, tako zelo mi je bilo žal, za vse kar sem rekla. "Nisem vedela, res žal mi je."
"Hej, v redu je," pogledal me je v oči. "Nisi mogla vedeti."
A še vseeno sem se počutila tako zelo grozno. Spet sva sedla na klopico in naslonila sem se na njegovo ramo.
"In... kako se držiš?"
Je vprašal.
Lahko bi lagala. A preprosto res ni imelo več smisla.
"Grozno."
Tišina.
"Hej Luis... si-si ti lahko takoj po tem, ko se je zgodilo, mislim jokal?"
Tako blazno neumno je zvenelo.
Dvignil je pogled in me pogledal v oči.
"Mislim, ja... Zakaj?"
Debelo sem pogoltnila.
Odkimala sem, češ, da ni vredno.
Spet tišina.
Nekaj minut sva sedela v tišini. Hotela sem nekaj vprašati a me je bilo samo strah odgovora.
"Luis, ali kdaj... mislim kadarkoli postane lažje?"
Vedela sem, da ve kaj mislim.
Najprej sem mislila, da ne bo odgovoril a potem mi je dvignil brado in mi obraz približal tako blizu, da sem začutila njegovo sapo.
Nekaj časa me je samo opazoval in v trebuhu sem začutila nekaj prhutajočega.
"Ja," za malenkost se je odmaknil. "Ja. Vsak dan je lažje."
Prikimala sem in ob njegovih besedah mi je postalo malenkost lažje.
"Hvala ti."
Sem šepnila in najin pogled se je zopet srečal.
Nikoli v življenju se še nisem počutila tako. Kot, da bi nekaj ščemelo v mojem trebuhu, se prebujalo in povzročilo, da so moja lica zardevala. Občutek je bil tako prijeten, tako... *i*poseben.*i*
Luisove črne oči so drsele po mojem obrazu in se ustavile naravnost na mojih ustnicah. Zadržala sem dih, ko je podrsal po mojem licu, mi odmaknil pramen las z obraza in me še preden bi se lahko zavedala, poljubil.
Tako...


*i*mehko.*i*
-----
i meannnn.... :smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk: well hvala usem k berete in ste tuki z mano, VEDNO, ress pac ahhhh:sob::sob::sob::heart::heart::heart: