*b*Raven*b*
Zbudila se je v svoji zatemnjeni in prazni sobi. Stara je bila sedem let. Silver nasproti nje je mirno spala. Njeni lasje so se bleščali. Zato so jo starši poimenovali Silver. Raven je imela temne lase, črne kot polnoč. Tudi njo so poimenovali po laseh.
Silver je zazehala in se zbudila. Nekaj časa sta se gledali, potem pa je Raven bruhnila v smeh. Silver ji je sledila.
Kmalu je njun napad smeha ponehal, zato sta se oblekli in se odpravili dol v kuhinjo. "Čudno. Starša še spita" Je rekla Silver. "Ja. Običajno sta zgodnja" Ji Raven potrdi. Na mizi najdeta samolepilni listič na katerem piše: *i*Zvečer sva pozno delala. Spala bova dolgo. Poljubček, oči in mamica*i* Raven presenečeno mežikne. "Ni nekaj kar bi napisala onadva, ampak prav; grem po pošto" Silver ostane v kuhinji. Oči ji žarijo z neznanim žarom.
Raven se vrne, in vrže položnice na mizo, eno pa obdrži. Seveda ni položnica, stara je sedem. Samo majhen in umazan listek na katerem piše samo: *i*Da ne bi pokazala Silver. Pobegni ji, dokler še je čas. Bog te varuj*i* Raven si ga zatlači v žep, ne razmišlja več o njem. Sestro je poznala bolje kot starši. Tako je vsaj mislila. Silver in Raven sta bili ena na drugo navezani neizrekljivo, a sta bili vseeno različni kot dan in noč. Silver je bila dan; vedno vesela in nasmejana, vsem je pomagala, se šalila, bila ljubljena. Raven je bila noč; Tiha, temna, nesramna, nerazumljena, polna sarkazma, polna krvi in umorov. Ni mogla drugače. Sedem let staro dekle se ne bi smelo zanimat za kri in umore. A od začetka krize ki se je začela pet let nazaj, je bilo vse čudno. Ves Leteči otok je obtičal v jeseni. Dogajale so se nerazumljene in krute smrti. lzdaje. Vzpon Črnih, ki so bili do zdaj samo mit. Vse je bilo. Vse.
Dekleti ob pol čez deseto nista več mogli čakat staršev. Odkorakali sta po stopnicah navzgor, kolikor glasno sta zmogli majhni punčki. Po lesenem podestu pa še glasneje. lz spalnice je še vedno odzvanjala grozna tišina. Nenadoma je Raven zahlipala po zraku, dušila se je. Silver je prestrašeno gledala sestro ki se je na tleh zvila v klopčič. Tam se je malo umirila. Tresavica ki jo prej pestila se je polegla. Vstala je. "Čutila sem smrt" Je šepnila. "Kaj?" Silver jo je gledala kot noro. "Je bila to predstava za starše?! Pridi!" Jezno jo je potegnila naprej. A Raven ni iskala pozornosti. Raven je čutila smrt, z vsakim korakom je bila bližje. "Nekaj je narobe, Sil" Je rekla. "Ne pa ni, Raven! Vse je v redu!" Je Silver besno vzkliknila. Odprli sta vrata v sobo staršev. Vstopili. Raven je osupnila. Ni kriknila. Silver je. Malo. Starša sta mrtva ležala v svoji postelji, oče je imel v prsih še vedno zapičen velik mesarski nož. Raven je očetu izdrla nož iz srca in vsakemu staršu položila roko na prsi, da ji je dlani zalila kri. Silver je stala tam. Nato se je začela smejat. Prizadeto. Raven je pogledala sestro. Presenečeno, šokirano, a hkrati jezno. Silver se je nehala smejat. "Bedakinja. Jaz sem vse začela. Zdaj imam le še eno nasprotnico. Tebe" Spremenila se je v mogočen curek srebrne barve in izginila skozi okno. Raven je stala tam, premlevala besede serijske morilke, ki je bila njena sestra, nato pa vzela nož, ki je bil zapičen očetu v srce. Silver je seveda opazovala. Bo Raven naredila samomor? To bi bilo lažje kot karkoli. A seveda ne, Raven ne bi naredila samomora. Bila je pametna. Vedela je da bo tako sestri prihranila delo. Zarezala je v notranjo stran dlani. Njena kri se je pomešala s krvjo njenih staršev.
Pred hišo je parkiral črn avto. lz njega je stopila žeska in potrkala na vrata. Odprla ji je sedemletna deklica. "Kdo si?" Vpraša ženska. "Raven" Odgovori. "Kje sta starša?" Dekle gleda, nato odgovori, brez da bi se ji je glas tresel. "Mrtva sta"
Pristala je v sirotnišnici. Vse je bilo drugače. Nek dan je prišel v sirotnišnico fant, ki so mu ubili starše. Raven je vedela kdo je kriv. Javila se je da mu bo predstavila sirotnišnico. "Kako ti je ime?"
"lsaak"
"Jaz sem Raven" Postala sta najboljša prijatelja, lsaak je bil edin, ki mu je lahko zaupala vse. Tudi da mu je njena sestra ubila starše. Razumel je. ln se odločil da ji bo pomagal.
Zbudila se je v svoji zatemnjeni in prazni sobi. Stara je bila sedem let. Silver nasproti nje je mirno spala. Njeni lasje so se bleščali. Zato so jo starši poimenovali Silver. Raven je imela temne lase, črne kot polnoč. Tudi njo so poimenovali po laseh.
Silver je zazehala in se zbudila. Nekaj časa sta se gledali, potem pa je Raven bruhnila v smeh. Silver ji je sledila.
Kmalu je njun napad smeha ponehal, zato sta se oblekli in se odpravili dol v kuhinjo. "Čudno. Starša še spita" Je rekla Silver. "Ja. Običajno sta zgodnja" Ji Raven potrdi. Na mizi najdeta samolepilni listič na katerem piše: *i*Zvečer sva pozno delala. Spala bova dolgo. Poljubček, oči in mamica*i* Raven presenečeno mežikne. "Ni nekaj kar bi napisala onadva, ampak prav; grem po pošto" Silver ostane v kuhinji. Oči ji žarijo z neznanim žarom.
Raven se vrne, in vrže položnice na mizo, eno pa obdrži. Seveda ni položnica, stara je sedem. Samo majhen in umazan listek na katerem piše samo: *i*Da ne bi pokazala Silver. Pobegni ji, dokler še je čas. Bog te varuj*i* Raven si ga zatlači v žep, ne razmišlja več o njem. Sestro je poznala bolje kot starši. Tako je vsaj mislila. Silver in Raven sta bili ena na drugo navezani neizrekljivo, a sta bili vseeno različni kot dan in noč. Silver je bila dan; vedno vesela in nasmejana, vsem je pomagala, se šalila, bila ljubljena. Raven je bila noč; Tiha, temna, nesramna, nerazumljena, polna sarkazma, polna krvi in umorov. Ni mogla drugače. Sedem let staro dekle se ne bi smelo zanimat za kri in umore. A od začetka krize ki se je začela pet let nazaj, je bilo vse čudno. Ves Leteči otok je obtičal v jeseni. Dogajale so se nerazumljene in krute smrti. lzdaje. Vzpon Črnih, ki so bili do zdaj samo mit. Vse je bilo. Vse.
Dekleti ob pol čez deseto nista več mogli čakat staršev. Odkorakali sta po stopnicah navzgor, kolikor glasno sta zmogli majhni punčki. Po lesenem podestu pa še glasneje. lz spalnice je še vedno odzvanjala grozna tišina. Nenadoma je Raven zahlipala po zraku, dušila se je. Silver je prestrašeno gledala sestro ki se je na tleh zvila v klopčič. Tam se je malo umirila. Tresavica ki jo prej pestila se je polegla. Vstala je. "Čutila sem smrt" Je šepnila. "Kaj?" Silver jo je gledala kot noro. "Je bila to predstava za starše?! Pridi!" Jezno jo je potegnila naprej. A Raven ni iskala pozornosti. Raven je čutila smrt, z vsakim korakom je bila bližje. "Nekaj je narobe, Sil" Je rekla. "Ne pa ni, Raven! Vse je v redu!" Je Silver besno vzkliknila. Odprli sta vrata v sobo staršev. Vstopili. Raven je osupnila. Ni kriknila. Silver je. Malo. Starša sta mrtva ležala v svoji postelji, oče je imel v prsih še vedno zapičen velik mesarski nož. Raven je očetu izdrla nož iz srca in vsakemu staršu položila roko na prsi, da ji je dlani zalila kri. Silver je stala tam. Nato se je začela smejat. Prizadeto. Raven je pogledala sestro. Presenečeno, šokirano, a hkrati jezno. Silver se je nehala smejat. "Bedakinja. Jaz sem vse začela. Zdaj imam le še eno nasprotnico. Tebe" Spremenila se je v mogočen curek srebrne barve in izginila skozi okno. Raven je stala tam, premlevala besede serijske morilke, ki je bila njena sestra, nato pa vzela nož, ki je bil zapičen očetu v srce. Silver je seveda opazovala. Bo Raven naredila samomor? To bi bilo lažje kot karkoli. A seveda ne, Raven ne bi naredila samomora. Bila je pametna. Vedela je da bo tako sestri prihranila delo. Zarezala je v notranjo stran dlani. Njena kri se je pomešala s krvjo njenih staršev.
Pred hišo je parkiral črn avto. lz njega je stopila žeska in potrkala na vrata. Odprla ji je sedemletna deklica. "Kdo si?" Vpraša ženska. "Raven" Odgovori. "Kje sta starša?" Dekle gleda, nato odgovori, brez da bi se ji je glas tresel. "Mrtva sta"
Pristala je v sirotnišnici. Vse je bilo drugače. Nek dan je prišel v sirotnišnico fant, ki so mu ubili starše. Raven je vedela kdo je kriv. Javila se je da mu bo predstavila sirotnišnico. "Kako ti je ime?"
"lsaak"
"Jaz sem Raven" Postala sta najboljša prijatelja, lsaak je bil edin, ki mu je lahko zaupala vse. Tudi da mu je njena sestra ubila starše. Razumel je. ln se odločil da ji bo pomagal.
Moj odgovor:
jokam se
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sama doma
Sama sem doma moje mami in atija ni, sestra je en krožek končala že pred pol ure, pa starši vejo, da je tam in da jo morjo pobrat, me fuuuuuuul skrbi da se jim ni kej zgudil, nobenih kontaktov nimam razen babi k žvi zraven nas, pa je ni pa zravn ns žvijo tut moji bratranc pa sestrična pa njeni, sam tut njenih ni doma. nobenih kontaktov nimam, razen maminega outlooka k pa mal slabo dela, ni jih pa doma kakih 2 uri odkar sem jaz prišla dam, in zdej jokam. kva nej nardim






Pisalnica