Dvoje pisem



Petek je. Čakam pismo.

Bojim se njegove vsebine.

Ne, si rečem, ne bom šla ponj. Hočem še en sam dan v nevednosti.



Sobota. Bodi pogumna, si rečem. Pojdi vendar po to pismo, ničesar ne moreš spremeniti.

In grem. Štejem stopnice. Ob zadnjo se skoraj spotaknem. Z mislimi sem pri tem pismu.

Nad pisemskim nabiralnikom velika rjava ovojnica. Na njej moj naslov in naslov pošiljatelja. Dobro, si rečem, to ni to. Odprem nabiralnik.

V njem belo pismo, a ta ima drugega pošiljatelja.

Srce mi močno bije, kot bi hotelo pobegniti. To je to. Vzamem pismi in z težkim korakom prehodim teh nekaj stopnic do vrat doma.



V stanovanju sedem k mizi. Gledam pismi. Tako različni in tudi njuna vsebina se zelo razlikuje.

Katero naj odprem? Ne grem se an, ban. Vedno se najprej odločim za težjo odločitev.

Torej bela kuverta. Pošiljatelj v zgornjem desnem kotu. Že od nekdaj je desna stran, moja zla usoda.



Z tresočimi rokami odprem. Trije beli listi, natipkani do roba.

Berem. V očeh čutim solze.

Ne, saj piše »do zdravega odstranjeno«. Pa je res? Odstranjeno?

Upanje. Morda lažno.

Berem dalje. Upanje zamira. »Visoko rizično.«

Zdaj ne vidim več napisanega. Solze so se mi zlile po licu. Prav tistem licu, o katerem piše: »Odstranjeno do zdravega. Visoko rizično«



Obsedim. Brez misli. Zazrem se skozi okno. Skozi oblake se svetli.

Poklicala bi hčerko. Ne, si rečem, bom počakala, da izvem kaj vse to pomeni zame. Že tako je zelo zaskrbljena zame. Pa njena družina, otroka sta velikokrat bolna, pa služba, saj ima že tako dovolj skrbi. Ja, počakala bom. Ne moram jo klicati, ne sedaj, ko sem vsa razburjena. Vem, da se bo spet jezila name, da ji prikrivam stvari…

Že si delam negativen scenarij.

Je to to se sprašujem?

Nič več dolgih pohodov v naravo. Nič več občudovanja rož na vrtu, nič več ptičjega petja,nič več pogleda na te naše prelepe hribe, ki žarijo v večerni zarji. Nič več mokrih poljubčkov mojih vnukov, in nežnega objema moje hčerke, možatega objema zeta.



Koliko pomladi še?



Spet mi pogled zaide na pismo pred menoj. Te besede. Tako obsojajoče zvenijo. Kaj pa pomilostitev? Saj nisem v življenju nič tako hudega storila. Vsa upam, da zavestno nisem komu škodovala.

Zamislim se. Nehaj se smiliti sama sebi. Koliko ljudi je vsak dan izpostavljeno taki obsodbi. Mogoče bom med tistimi, ki jim bo uspelo.

Potem si vsa v solzah rečem:«Sprejeti bo treba in se boriti. Saj to znaš. Vse življenje se že boriš. Veliko slabega si preživela, no pa tudi dobrega. Imej upanje.«



Potem zagledam, tisto drugo, rjavo ovojnico. Odprem jo. V njej sta dve knjižici. Pesniški zbirki. Vsako leto sodelujem v tem pesniškem natečaju. Že na prvi strani, me pritegne, tako lepa misel o življenju, da se kljub bolečini v srcu nasmehnem.

Berem.

Stran za stranjo. Potem zagledam svoje ime.

Berem svoje pesmi. Kar sedem jih je objavljenih.

Nekaj je v njih. Sem to jaz? Me tako vidijo drugi?

Osebo, ki skozi pesmi izraža svojo bolečino, osamljenost in upanje.

Da. To sem, jaz.