Šminka

Ne bom pisala o razlikah med ženskami nekoč in danes, ampak bom pisala o nečem, kar ima velik pomen za ženski del človeštva in je je skupno skoraj vsem ženskam, namreč to, da se rade lišpamo. Kolikor mi je poznano iz knjig in filmov, so se ženske krasile že v starih časih.

Najbolj priljubljen del ženskih kozmetičnih pripomočkov za ličenje pa je šminka. 90% žensk, vseh starosti in vseh statusov, na svetu jo uporablja. Uporabljala jo je baje že Kleopatra v starem Egiptu, ki si je iz zmletih hroščev pripravljala rdečilo, s katerim si je mazala ustnice. Šminke so postale izredno priljubljene v 16.stoletju v Angliji, ko so začele ženske na dvoru kraljice Elizabete redno uporabljati rdečilo iz čebeljega voska. Hranile so ga v posodicah. Šele v začetu 19.stoletja so napravili prve šminke na potisk. Tudi filmska industrija ni nedolžna pri razvoju tega, za ženske tako pomembnega artikla.

Smatram, da je to artikel, ki nekako združuje ženske, čeprav se vse ne bodo strinjale z mano. Nekatere mislijo, da je to namenjeno samo zavajanju moški. Raziskave so pokazale, da moške zelo privlači rdeča šminka na ženskih ustnicah. Vendar je moje skromno mnenje, da se šminkamo tudi zase in za druge ženske. Zakaj bi bile vse ženske manekenke v ženskih revijah lepo rdeče namazane, saj moški teh revij sploh ne pogledajo.

Ko sem bila majhna, sem vedno opazovala mamo, kako si zjutraj pred službo, pobarvala ustnice. Bila mi je všeč, saj je s pobarvanimi ustnicami kar zažarela. Vedno je govorila, da se mora odrasla ženska, ki ima svoj poklic, lepo namazati, da se bo počutila dobro in samozavestno, pa četudi ima trenerko na sebi. Sama sem jo spraševala:«Mama, kdaj se bom jaz lahko našminkala?« Odgovorila mi je:«Ko boš velika.« Nikoli ni točno opredelila, kdaj bo to.

Ko je mama ležala na smrtni postelji in sem se poslavljala od nje, sem vsa začudena opazila da je še vedno lepo naličena. Celo njeno življenje se mi je odvrtelo pred očmi. Še vedno sem jo videla doma stati pred ogledalom. Mislila sem si:«Pa res si lepa. Imela si prav glede šminkanja.«

Ko sem dočakala svoj prvi ples na gimnaziji, sem se odločila, da sem dovolj velika za uporabo šminke. Žal je bila mama takrat na začasnem delu v tujini, oče pa nekako ni bil zato, da bi mi kupil šminko. Preostalo mi je samo, da si jo sposodim od prijateljice Metke. Ona mi je dala tudi podrobna navodila, kako jo naj uporabim:« Ne namaži se čez rob, popivnaj si malo, da bo barva bolj obstojna in ne bo ob pitju takoj ostala na kozarcu ali pa pri prvem poljubu na fantovih ustnicah;lahko se tudi ponovno namažeš, če se ti zdi, da si si jo izbrisala ali pojedla.« S to podrobno razlago me je čisto zmedla. Zlasti, ko je omenila poljub, zato nisem bila pozorna in sem si šminko namazala tudi na zobe.

Ples je začel točno 17 uri. Takrat je veljal še horalegalis, zato se je zaključil ob 20 uri. Igrala je mehanska glasba. Miz in stolov ni bilo. Ob stenah so bile postavljene mize s kozarci in vrči malinovca. Pome je prišel prvi plesalec, sošolec Dani. Še danes sva kolega. Igrala je počasna glasba, na katero smo plesali blues. Pravih plesnih korakov še nismo poznali, so pa tisti, ki so si bili všeč izkoristili ples za stiskanje. Midva s plesalcem se nisva stiskala. Obema je bilo nerodno. Mislim, da sva celo stala preveč narazen, saj je drugi sošolec , ki naju je opazoval, rekel:«Vidva stojita tako daleč narazen, da bi lahko vlak odpeljal skozi.« Nisva se pustila motiti. Trudila sem se slediti plesalčevim korakom, ki so bili tudi rahlo nerodni. Naenkrat mi je stopil na nogo , me je pogledal v obraz in vzkliknil:«Joj, pa saj si

takšna kot kakšen vampir. Imaš čisto rdeče zobe.« V trenutku me je postalo tako sram, da sem dobesedno pobegnila iz plesa. Danes vem, da je hotel odvrniti pozornost od svoji h nespretnih korakov. Namesto, da bi se opravičil, je raje mene ponižal.