PisalnicaŠtudentka detektivka, 23. del
2
ELEANOR
Vse mi je jasno in vse ima končno smisel, prav vse. Kapnilo mi je prav v tem trenutku in prišlo je kar iz nenada, ne vem, od kod. A najpomembnejše je to, da razumem vse. Vse.
Charlotte ima najmočnejše motive, da bi umorila Daniela. Kdo pa se ne bi hotel maščevati človeku, ki ga je posilil, pa tudi če so minila že leta od tega? Seveda niti omenjam njunega prepira, kjer ji je zloglasni Čeh grozil s smrtjo ... To so motivi, izvedba pa je tudi popolnoma logična. Ko smo se odpravili v živalski vrt, nam je spretno izginila izpred oči. Zatem je našla Daniela, razbila stekleno šipo in sošolca zagnala v smrt. Preprosto in smiselno.
*
Ravno ko stopim na hodnik v drugem nadstropju, zagledam Charlotte. Nosi krajše poletno krilo z rožnatimi vzorci. Ima pa tudi bluzo v sivi barvi, ki se odlično ujema z njenimi srebrnimi visečimi uhani.
"Charlotte, lahko prideš sem, prosim?" jo prosim.
Sošolka se zasuka na peti in me začudeno pogleda, a kljub temu prikima in stopi za mano v sobo ter stopi nasproti mene. "Je kaj narobe, Eleanor?"
"Res ne veš, zakaj sem tem poklicala sem, Charlotte?" se nasmehnem. Lotte pa v odziv zmiga z glavo, pri čemer se prav močno zatresejo njeni srebrni viseči uhani. "Kakorkoli, kmalu ti bo jasno."
Ko to izrečem, stečem po stopnicah navzdol, kjer, kot sem naročila, čaka inšpektor Debois. "Sledite mi, gospod," ga pozvem in skupaj stopiva v sobo, kjer sem pustila Lotte. Ta še kar nepremično stoji med zaprašeno omaro in staro leseno mizo.
"Zdaj pa naj mi nekdo končno pove — kaj se dogaja?" se razburi in nameni inšpektorju pogled, nato pa se zopet obrne proti meni. Njen obraz je strašljivo rdeče barve. "Kaj dela on tukaj?"
"Morda mi boš to zamerila Lotte," odvrnem s kar se da umirjenim glasom, "ampak mislim, ne, pravzaprav sem trdo prepričana, da ti stojiš za današnjim umorom."
Zdi se, kot da je rjavolaska pravkar okamenela, tako šokirana je, prav tako kot Adrian. "K-kaj?" skuša z besedami izraziti svojo začudenost. Kakšna lažnivka. Kdo ve, kolikokrat se mi je še zlagala.
"Inšpektor Debois, vidite to?" se na rahlo, a še zmeraj dokaj resno, zasmejem in se obrne proti obiskovalcu. Kmalu se spet posvetim sošolki: "Ni logično, zakaj te obtožujem umora?"
"Ne, Eleanor, nima smisla!" vzklikne Lotte.
Stopim bližje in si zapnem odpeti odpet gumb na bež srajci. "Vem za vajin precej nasilen prepir, kjer ti je Dan grozil s smrtjo. Kaj pa tisto, kar se je zgodilo v Pragi? Prav ti imaš od vseh največ motivov za uboj, in to kar precej močne razloge imaš."
Charlotte zdaj zmedeno pogleduje proti inšpektorju, zdaj proti meni. Nato končno spregovori: "Kako veš za najin prepir?" Obrne se tako, da gleda oba hkrati. "Sta vohunila za mano?"
"V resnici ste sami precej potrudili, da ste vzbudili najino pozornost, gospodična Parker," se oglasi Debois.
A šel je nekoliko predaleč, kajti Lotte ob njegovih besedah postane zares razburjena. "Kako si drznete?!" vzklikne, in če je ne bi držala za roko, bi ga verjetno še udarila. "Policist ste, ravno *i*vi*i* si ne bi smeli tega dovoliti!" zdaj že dokaj umirjeno izjavi Lotte, zatem pa se ozre proti meni. "In ti, Eleanor, ki naj bi bila moja prijateljica!"
"Morala sem," razložim, a me sošolka še kar začudeno gleda. "Ne razumeš, kajne?"
Charlotte si zatakne pramen temnih las za ušesa, nato pa odvrne: "Nič mi ni jasno, razen tega, da nisem morilka."
Sledi nekaj kratkih trenutkov popolne tišine, ko smo vsak prisotni le z enim ušesom, kajti preveč smo zaposleni z drugimi mislimi. A vsi razmišljamo le o umoru. Charlotte verjetno k tem, kako bi se iz tega izmazala, inšpekor pa zagotovo premišljuje o resničnosti njenih izjav.
Na koncu prav on prebije led, kajti prav on prvi spregovori in se pri tem obrne proti moji sošolki: "Žal se bom moral kar strinjati s tem, kar je povedala gospodična Pryste in ..."
"Nimate dokazov! Ne morete me aretirati!" zakriči razburjena Lotte in se mi skoraj izmuzne, vendar moj močan prijem jo zadrži, hkrati pa deluje tudi kot posvarilo, da mora znižati ton. "Res ne morete storiti tega," zdaj že bolj umirjeno izjavi, a njeni svilnati lasje so še kar rahlo skuštrani od vsega kričanja. To res ne pristoji k njenim skrbno izbranim oblačilom.
"Lahko vas pridržim zaradi suma na umor, če tako želim," jo zatre inšpektor, "in to bom tudi storil."
Vse mi je jasno in vse ima končno smisel, prav vse. Kapnilo mi je prav v tem trenutku in prišlo je kar iz nenada, ne vem, od kod. A najpomembnejše je to, da razumem vse. Vse.
Charlotte ima najmočnejše motive, da bi umorila Daniela. Kdo pa se ne bi hotel maščevati človeku, ki ga je posilil, pa tudi če so minila že leta od tega? Seveda niti omenjam njunega prepira, kjer ji je zloglasni Čeh grozil s smrtjo ... To so motivi, izvedba pa je tudi popolnoma logična. Ko smo se odpravili v živalski vrt, nam je spretno izginila izpred oči. Zatem je našla Daniela, razbila stekleno šipo in sošolca zagnala v smrt. Preprosto in smiselno.
*
Ravno ko stopim na hodnik v drugem nadstropju, zagledam Charlotte. Nosi krajše poletno krilo z rožnatimi vzorci. Ima pa tudi bluzo v sivi barvi, ki se odlično ujema z njenimi srebrnimi visečimi uhani.
"Charlotte, lahko prideš sem, prosim?" jo prosim.
Sošolka se zasuka na peti in me začudeno pogleda, a kljub temu prikima in stopi za mano v sobo ter stopi nasproti mene. "Je kaj narobe, Eleanor?"
"Res ne veš, zakaj sem tem poklicala sem, Charlotte?" se nasmehnem. Lotte pa v odziv zmiga z glavo, pri čemer se prav močno zatresejo njeni srebrni viseči uhani. "Kakorkoli, kmalu ti bo jasno."
Ko to izrečem, stečem po stopnicah navzdol, kjer, kot sem naročila, čaka inšpektor Debois. "Sledite mi, gospod," ga pozvem in skupaj stopiva v sobo, kjer sem pustila Lotte. Ta še kar nepremično stoji med zaprašeno omaro in staro leseno mizo.
"Zdaj pa naj mi nekdo končno pove — kaj se dogaja?" se razburi in nameni inšpektorju pogled, nato pa se zopet obrne proti meni. Njen obraz je strašljivo rdeče barve. "Kaj dela on tukaj?"
"Morda mi boš to zamerila Lotte," odvrnem s kar se da umirjenim glasom, "ampak mislim, ne, pravzaprav sem trdo prepričana, da ti stojiš za današnjim umorom."
Zdi se, kot da je rjavolaska pravkar okamenela, tako šokirana je, prav tako kot Adrian. "K-kaj?" skuša z besedami izraziti svojo začudenost. Kakšna lažnivka. Kdo ve, kolikokrat se mi je še zlagala.
"Inšpektor Debois, vidite to?" se na rahlo, a še zmeraj dokaj resno, zasmejem in se obrne proti obiskovalcu. Kmalu se spet posvetim sošolki: "Ni logično, zakaj te obtožujem umora?"
"Ne, Eleanor, nima smisla!" vzklikne Lotte.
Stopim bližje in si zapnem odpeti odpet gumb na bež srajci. "Vem za vajin precej nasilen prepir, kjer ti je Dan grozil s smrtjo. Kaj pa tisto, kar se je zgodilo v Pragi? Prav ti imaš od vseh največ motivov za uboj, in to kar precej močne razloge imaš."
Charlotte zdaj zmedeno pogleduje proti inšpektorju, zdaj proti meni. Nato končno spregovori: "Kako veš za najin prepir?" Obrne se tako, da gleda oba hkrati. "Sta vohunila za mano?"
"V resnici ste sami precej potrudili, da ste vzbudili najino pozornost, gospodična Parker," se oglasi Debois.
A šel je nekoliko predaleč, kajti Lotte ob njegovih besedah postane zares razburjena. "Kako si drznete?!" vzklikne, in če je ne bi držala za roko, bi ga verjetno še udarila. "Policist ste, ravno *i*vi*i* si ne bi smeli tega dovoliti!" zdaj že dokaj umirjeno izjavi Lotte, zatem pa se ozre proti meni. "In ti, Eleanor, ki naj bi bila moja prijateljica!"
"Morala sem," razložim, a me sošolka še kar začudeno gleda. "Ne razumeš, kajne?"
Charlotte si zatakne pramen temnih las za ušesa, nato pa odvrne: "Nič mi ni jasno, razen tega, da nisem morilka."
Sledi nekaj kratkih trenutkov popolne tišine, ko smo vsak prisotni le z enim ušesom, kajti preveč smo zaposleni z drugimi mislimi. A vsi razmišljamo le o umoru. Charlotte verjetno k tem, kako bi se iz tega izmazala, inšpekor pa zagotovo premišljuje o resničnosti njenih izjav.
Na koncu prav on prebije led, kajti prav on prvi spregovori in se pri tem obrne proti moji sošolki: "Žal se bom moral kar strinjati s tem, kar je povedala gospodična Pryste in ..."
"Nimate dokazov! Ne morete me aretirati!" zakriči razburjena Lotte in se mi skoraj izmuzne, vendar moj močan prijem jo zadrži, hkrati pa deluje tudi kot posvarilo, da mora znižati ton. "Res ne morete storiti tega," zdaj že bolj umirjeno izjavi, a njeni svilnati lasje so še kar rahlo skuštrani od vsega kričanja. To res ne pristoji k njenim skrbno izbranim oblačilom.
"Lahko vas pridržim zaradi suma na umor, če tako želim," jo zatre inšpektor, "in to bom tudi storil."
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Uuuu ful zanimiv del!!!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Moja hipoteza je mogoče resnična.
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
