PisalnicaŠtudentka detektivka, 28. del
1
PRED ŠESTIMI LETI
"Kam se pravzaprav selimo" je vprašala Kathleen in si umaknila rahlo razmršene, vendar še kar obvladljive, ravne svetle lase.
Sestra ji je v momentu odgovorila: "Dvorec Op ..."
"Filgrinton se imenuje, za božjo voljo, kdaj si bo kdaj zapomnil kakšno stvar!" ji je v besedo skočil droben starejši moški z izrazito opaznimi sivimi brčicami, ki je poleg hčerk zlagal kovčke v prtljažnik. "Zdaj pa se umaknita!" je še jezno dodal in vrgel svoj kovček v avto.
"Kdaj bo končno nehal biti tako naporen?" je na samem Charlotte vprašala sorojenko. Medtem je neprestano pogledovala proti jeznemu očetu, ki se je pravkar razburil, ker gumb za samodejno odpiranje prtljažnika ni deloval. "Za povrh sta obe najine spalnice v novem dvorcu zraven njegove!"
"Tudi jaz ne razumem," je skomignila Leen in veter ji je vmes mršil svetle pramene. "Misliš, da je tak zaradi mamine smrti?"
Charlotte je ob omembi ljubeče matere, ki je zelo prekmalu umrla v nesreči, takoj zamenjala temo: "Kakorkoli, ta dvorec Filgrinton bo zagotovo naš lep dan, kajne?"
*
Bil je v Charlottini neposredni bližini, ločevalo ju je brezhibno očiščeno steklo, nič drugega. Morda so bile med njima vse stopnice, a to ni štelo zares. Pomembno je bilo, da je razdalja med njima komaj da vredna omembe.
Benjamin Jackson je bil za Charlotte že od dne, ko je prišla sem, več kot le preprost in neopazen vrtnar. Že sleherni stisk roke se je zdel tak, kot se vernikom zdi dotik Boga — božanski torej. Ob pogledu direktno vanj so njena rožnato lica dobila rdeč odtenek, njene oči pa so strmele v te prepopolne žadaste zenice. In ne le to, njegovi lasje v barvi pšenice so bili tako gladki in bolj svilnati kot svila. Za povrh pa so se ji kolena zašibala, ko se je ozrla preko njegovega slokega telesa. Tak je bil tudi danes, preveč perfekten, da bi bilo res.
Le da je tokrat Charlotte gnala želja, da bi spregovorila z njim kaj več kot običajne besede. Želela je slišati njegove besede, spoznati ton njegovega glasu in se potopiti v njegovem pogledu. In res je odšla, skoraj stekla iz svojega novega kabineta ven, na svobodo, do svoje ljubezni.
Z iskanjem ni imela težav, našla ga je namreč takoj. Strigel je plevele rož, a z veliko mero natančnosti, da ne bi odstrigel žive dele rastline. "Vi ste ... Ben, kajne?" se ji je zatikal jezik, kajti njegove oči so bile še lepše od blizu. "Nisem vas videla prej, čeprav živim tu že ... tri dni."
Mladeniču je ob njenih besedah postalo izjemno nerodno in avtomatsko so se mu njegove zenice razširile.
"Je karkoli narobe, gospod?" se je začudila Lotte.
Vrtnar se je ob teh besedah še bolj namrščil. "Gospod? Vikanje?" je z glasom, ki je skoraj da izražil gnus, izrekel.
"Zmedena sem," je dejala Charlotte in na obrazu se ji prikazal rahel nasmešek, ki je tako kot ona skušal dognati pomen njegovih besed.
"Žal mi je, hči gospoda Parkerja, ampak ..."
Charlotte ga je prekinila z zamahom z roko in mu skočila v besedo: "Lahko me kličete po imenu, kajti to vzame veliko manj časa za izgovorjavo. Zdaj pa mi povejte, čemu ste tako presenečeni."
"Samo presenečen sem nad ... vašim govorom, ... Charlotte," je stežka povedal Ben. "Najprej me vikate, nato pa me okličete za gospoda, zatem vas lahko kličem po imenu ..., a jaz sem veliko manj vreden kot vi. Preprosto si ne zaslužim tega z vaše strani, veste."
Lotte se je takoj spomnila na svojega častihlepnega očeta in odvrnila: "To vam je razložil moj oče. Imam prav?"
"To drži in seveda bom to tudi upošteval," je odvrnil mladenič.
"No, vi se kar držite teh načel pri njem, vendar v mojo prisotnosti ste enaki meni," mu je naročila rjavolaska in ni si mogla pomagati, da ne bi zraven lepotcu pomižiknila.
"V redu, če pa boste kaj potrebovali, sem v ..." ji je skušal še povedati, vendar je že odšla.
*i*Zanimiva ženska, resnično*i*, si je sam pri sebi sebi rekel Ben. *i*Pa tudi lepa.*i*
"Kam se pravzaprav selimo" je vprašala Kathleen in si umaknila rahlo razmršene, vendar še kar obvladljive, ravne svetle lase.
Sestra ji je v momentu odgovorila: "Dvorec Op ..."
"Filgrinton se imenuje, za božjo voljo, kdaj si bo kdaj zapomnil kakšno stvar!" ji je v besedo skočil droben starejši moški z izrazito opaznimi sivimi brčicami, ki je poleg hčerk zlagal kovčke v prtljažnik. "Zdaj pa se umaknita!" je še jezno dodal in vrgel svoj kovček v avto.
"Kdaj bo končno nehal biti tako naporen?" je na samem Charlotte vprašala sorojenko. Medtem je neprestano pogledovala proti jeznemu očetu, ki se je pravkar razburil, ker gumb za samodejno odpiranje prtljažnika ni deloval. "Za povrh sta obe najine spalnice v novem dvorcu zraven njegove!"
"Tudi jaz ne razumem," je skomignila Leen in veter ji je vmes mršil svetle pramene. "Misliš, da je tak zaradi mamine smrti?"
Charlotte je ob omembi ljubeče matere, ki je zelo prekmalu umrla v nesreči, takoj zamenjala temo: "Kakorkoli, ta dvorec Filgrinton bo zagotovo naš lep dan, kajne?"
*
Bil je v Charlottini neposredni bližini, ločevalo ju je brezhibno očiščeno steklo, nič drugega. Morda so bile med njima vse stopnice, a to ni štelo zares. Pomembno je bilo, da je razdalja med njima komaj da vredna omembe.
Benjamin Jackson je bil za Charlotte že od dne, ko je prišla sem, več kot le preprost in neopazen vrtnar. Že sleherni stisk roke se je zdel tak, kot se vernikom zdi dotik Boga — božanski torej. Ob pogledu direktno vanj so njena rožnato lica dobila rdeč odtenek, njene oči pa so strmele v te prepopolne žadaste zenice. In ne le to, njegovi lasje v barvi pšenice so bili tako gladki in bolj svilnati kot svila. Za povrh pa so se ji kolena zašibala, ko se je ozrla preko njegovega slokega telesa. Tak je bil tudi danes, preveč perfekten, da bi bilo res.
Le da je tokrat Charlotte gnala želja, da bi spregovorila z njim kaj več kot običajne besede. Želela je slišati njegove besede, spoznati ton njegovega glasu in se potopiti v njegovem pogledu. In res je odšla, skoraj stekla iz svojega novega kabineta ven, na svobodo, do svoje ljubezni.
Z iskanjem ni imela težav, našla ga je namreč takoj. Strigel je plevele rož, a z veliko mero natančnosti, da ne bi odstrigel žive dele rastline. "Vi ste ... Ben, kajne?" se ji je zatikal jezik, kajti njegove oči so bile še lepše od blizu. "Nisem vas videla prej, čeprav živim tu že ... tri dni."
Mladeniču je ob njenih besedah postalo izjemno nerodno in avtomatsko so se mu njegove zenice razširile.
"Je karkoli narobe, gospod?" se je začudila Lotte.
Vrtnar se je ob teh besedah še bolj namrščil. "Gospod? Vikanje?" je z glasom, ki je skoraj da izražil gnus, izrekel.
"Zmedena sem," je dejala Charlotte in na obrazu se ji prikazal rahel nasmešek, ki je tako kot ona skušal dognati pomen njegovih besed.
"Žal mi je, hči gospoda Parkerja, ampak ..."
Charlotte ga je prekinila z zamahom z roko in mu skočila v besedo: "Lahko me kličete po imenu, kajti to vzame veliko manj časa za izgovorjavo. Zdaj pa mi povejte, čemu ste tako presenečeni."
"Samo presenečen sem nad ... vašim govorom, ... Charlotte," je stežka povedal Ben. "Najprej me vikate, nato pa me okličete za gospoda, zatem vas lahko kličem po imenu ..., a jaz sem veliko manj vreden kot vi. Preprosto si ne zaslužim tega z vaše strani, veste."
Lotte se je takoj spomnila na svojega častihlepnega očeta in odvrnila: "To vam je razložil moj oče. Imam prav?"
"To drži in seveda bom to tudi upošteval," je odvrnil mladenič.
"No, vi se kar držite teh načel pri njem, vendar v mojo prisotnosti ste enaki meni," mu je naročila rjavolaska in ni si mogla pomagati, da ne bi zraven lepotcu pomižiknila.
"V redu, če pa boste kaj potrebovali, sem v ..." ji je skušal še povedati, vendar je že odšla.
*i*Zanimiva ženska, resnično*i*, si je sam pri sebi sebi rekel Ben. *i*Pa tudi lepa.*i*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
🧡🧡🧡🧡🧡🧡🧡🧡🧡🧡
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
