PRED ŠESTIMI LETI
"Kam se pravzaprav selimo" je vprašala Kathleen in si umaknila rahlo razmršene, vendar še kar obvladljive, ravne svetle lase.
Sestra ji je v momentu odgovorila: "Dvorec Op ..."
"Filgrinton se imenuje, za božjo voljo, kdaj si bo kdaj zapomnil kakšno stvar!" ji je v besedo skočil droben starejši moški z izrazito opaznimi sivimi brčicami, ki je poleg hčerk zlagal kovčke v prtljažnik. "Zdaj pa se umaknita!" je še jezno dodal in vrgel svoj kovček v avto.
"Kdaj bo končno nehal biti tako naporen?" je na samem Charlotte vprašala sorojenko. Medtem je neprestano pogledovala proti jeznemu očetu, ki se je pravkar razburil, ker gumb za samodejno odpiranje prtljažnika ni deloval. "Za povrh sta obe najine spalnice v novem dvorcu zraven njegove!"
"Tudi jaz ne razumem," je skomignila Leen in veter ji je vmes mršil svetle pramene. "Misliš, da je tak zaradi mamine smrti?"
Charlotte je ob omembi ljubeče matere, ki je zelo prekmalu umrla v nesreči, takoj zamenjala temo: "Kakorkoli, ta dvorec Filgrinton bo zagotovo naš lep dan, kajne?"
*
Bil je v Charlottini neposredni bližini, ločevalo ju je brezhibno očiščeno steklo, nič drugega. Morda so bile med njima vse stopnice, a to ni štelo zares. Pomembno je bilo, da je razdalja med njima komaj da vredna omembe.
Benjamin Jackson je bil za Charlotte že od dne, ko je prišla sem, več kot le preprost in neopazen vrtnar. Že sleherni stisk roke se je zdel tak, kot se vernikom zdi dotik Boga — božanski torej. Ob pogledu direktno vanj so njena rožnato lica dobila rdeč odtenek, njene oči pa so strmele v te prepopolne žadaste zenice. In ne le to, njegovi lasje v barvi pšenice so bili tako gladki in bolj svilnati kot svila. Za povrh pa so se ji kolena zašibala, ko se je ozrla preko njegovega slokega telesa. Tak je bil tudi danes, preveč perfekten, da bi bilo res.
Le da je tokrat Charlotte gnala želja, da bi spregovorila z njim kaj več kot običajne besede. Želela je slišati njegove besede, spoznati ton njegovega glasu in se potopiti v njegovem pogledu. In res je odšla, skoraj stekla iz svojega novega kabineta ven, na svobodo, do svoje ljubezni.
Z iskanjem ni imela težav, našla ga je namreč takoj. Strigel je plevele rož, a z veliko mero natančnosti, da ne bi odstrigel žive dele rastline. "Vi ste ... Ben, kajne?" se ji je zatikal jezik, kajti njegove oči so bile še lepše od blizu. "Nisem vas videla prej, čeprav živim tu že ... tri dni."
Mladeniču je ob njenih besedah postalo izjemno nerodno in avtomatsko so se mu njegove zenice razširile.
"Je karkoli narobe, gospod?" se je začudila Lotte.
Vrtnar se je ob teh besedah še bolj namrščil. "Gospod? Vikanje?" je z glasom, ki je skoraj da izražil gnus, izrekel.
"Zmedena sem," je dejala Charlotte in na obrazu se ji prikazal rahel nasmešek, ki je tako kot ona skušal dognati pomen njegovih besed.
"Žal mi je, hči gospoda Parkerja, ampak ..."
Charlotte ga je prekinila z zamahom z roko in mu skočila v besedo: "Lahko me kličete po imenu, kajti to vzame veliko manj časa za izgovorjavo. Zdaj pa mi povejte, čemu ste tako presenečeni."
"Samo presenečen sem nad ... vašim govorom, ... Charlotte," je stežka povedal Ben. "Najprej me vikate, nato pa me okličete za gospoda, zatem vas lahko kličem po imenu ..., a jaz sem veliko manj vreden kot vi. Preprosto si ne zaslužim tega z vaše strani, veste."
Lotte se je takoj spomnila na svojega častihlepnega očeta in odvrnila: "To vam je razložil moj oče. Imam prav?"
"To drži in seveda bom to tudi upošteval," je odvrnil mladenič.
"No, vi se kar držite teh načel pri njem, vendar v mojo prisotnosti ste enaki meni," mu je naročila rjavolaska in ni si mogla pomagati, da ne bi zraven lepotcu pomižiknila.
"V redu, če pa boste kaj potrebovali, sem v ..." ji je skušal še povedati, vendar je že odšla.
*i*Zanimiva ženska, resnično*i*, si je sam pri sebi sebi rekel Ben. *i*Pa tudi lepa.*i*