PisalnicaŠtudentka detektivka, 29. del
1
PRED ŠESTIMI LETI
Vsak dan je bil za Charlotte isti, vrtel se je le okrog Bena. Vendar kako bi lahko bilo drugače, če je bil tako neustavljivo privlačen? Ni popolnoma normalno, da se ji je kar naprej vrtela njegova podoba? Je pri kakšnem fantu sploh doživela tako popolno ekstazo kot pri njemu!
"Charlotte, ali mi lahko že enkrat odgovoriš na vprašanje?" je Lotte iz zasanjanosti nenadoma zbudil divji glas profesorice Whitecorner, pokajoč od jeze.
"Em .. kako pa se je glasilo?" je nerodno vprašala Lotte in pri sebi močno upala, da bo ostala živa, kajti ta ženska ni bila znana po milosti. Whitecornerjevan je na srečo le globoko vzdihnila in sama pri sebi tarnala, kako nesposobni so današnji mladi.
"Katerega leta je napisal Hemingway svojo prvo delo, ki mu je prineslo slavo, je vprašala," ji je pomagala Kate.
"Oh, saj res! Sonce vzhaja in zahaja iz leta 1926!" je naglo odgovorila Lotte, razburjena profesorica pa je zavila z očmi ter začela pripovedovati naprej o njenem preljubem Hemingwayu.
*
Charlotte je hodila po vrtu in iskala nekaj. Ni vedela, kaj pravzaprav išče, vedela je, da neko stvar. Oh, če se bo to sanjarjanje nadaljevalo, bo izgubila nadzor nad čisto vsem!
"Pozdravljeni, gosp ... saj res ... Charlotte," se je za njenim hrbtom— kot bi ji bral misli — prikazal Ben.
Lotte se je obrnila in odzdravila: "Živjo!" Nato si je tukaj pogladila njene dolge rjave lase, saj si pred njim resnično ne sme privoščiti skuštranih las. Opazila pa je, da isto dela tudi on.
"Vas lahko nekaj vprašam, Benjamin?" ga je radovedno vprašala Lotte, ki se je na hitro spomnila vprašanja, da bi preusmerila pozornost.. "Ste res zadovoljni s to službo? Mislim, boste res to delali cello življenje? Plača za tako majhen kompleks res ni visoka! Če seveda sploh razmišljam pravilno."
"Študiram pravzaprav," ji je na kratko odgovoril in odložil velikanske škarje zraven kanglice.
"Kaj pa?" ga je takoj napadla radovedna, hkrati pa tudi zelo presunjena in navdušena Charlotte.
Ben se je popraskal po njegovih svetlih laseh, kot bi ugotavljal, na katero višješolsko ustanovo zahaja vsak dan. "Matematiko, gospodična Parker," ji je končno odgovoril.
Za Lotte se je svet ustavil, tako da je spregledala celo to, da jo je Ben vikal. Njeni misli so bile le prepletene s podatkom, da njena ljubezen študira matematiko. Prav matematiko od vseh ostalih predmetov! Ravno to, kar si je želela študirati tudi ona?!
Trenutek Lottine nepozornosti in zatopljenosti v razmišljanje je izkoristil Benjamin, ki je kot strela iz jasnega stopil do nje in jo poljubil.
Charlotte je okamenela. Končno se je sicer zgodilo to, na kar je upala že dolgo, a še vseeno je bila od same ekstaze popolnoma zmedena. Ko sta se namreč njuni ustnici srečali, se ji je zdel Ben še bolj privlačen. Ali pa se ji je to le zdelo zaradi vse te evforije? Kakorkoli, njegove ustnice so bile kot iz najbolj kičastega romantičnega filma, torej prepolne, da bi bile resnične. Neresnično so se zdeli tudi njegovi spetni gibi jezika, ki je v neverjetni naglici raziskoval na novo odkrita usta. No, v resnici se je vse zdelo neresnično. Pred nekaj tedni je bil le podoba z okna, zdaj pa sta se njuna jezika že stikata?!
"Žal mi je, gosp ... Charlotte," se je opravičil Ben, ko je nenadoma odmaknil svoja usta in razdalja med njima je bila ponovno primerna.
"Ni ti treba," je skrivnostno povedala Lotte, si pomaknila temne lase z obraza, nato pa stekla proti hiši. Da bi dojela, kaj se je zgodilo, je namreč rabila čas. Veliko časa. Ampak bilo je tako magično!
Vsak dan je bil za Charlotte isti, vrtel se je le okrog Bena. Vendar kako bi lahko bilo drugače, če je bil tako neustavljivo privlačen? Ni popolnoma normalno, da se ji je kar naprej vrtela njegova podoba? Je pri kakšnem fantu sploh doživela tako popolno ekstazo kot pri njemu!
"Charlotte, ali mi lahko že enkrat odgovoriš na vprašanje?" je Lotte iz zasanjanosti nenadoma zbudil divji glas profesorice Whitecorner, pokajoč od jeze.
"Em .. kako pa se je glasilo?" je nerodno vprašala Lotte in pri sebi močno upala, da bo ostala živa, kajti ta ženska ni bila znana po milosti. Whitecornerjevan je na srečo le globoko vzdihnila in sama pri sebi tarnala, kako nesposobni so današnji mladi.
"Katerega leta je napisal Hemingway svojo prvo delo, ki mu je prineslo slavo, je vprašala," ji je pomagala Kate.
"Oh, saj res! Sonce vzhaja in zahaja iz leta 1926!" je naglo odgovorila Lotte, razburjena profesorica pa je zavila z očmi ter začela pripovedovati naprej o njenem preljubem Hemingwayu.
*
Charlotte je hodila po vrtu in iskala nekaj. Ni vedela, kaj pravzaprav išče, vedela je, da neko stvar. Oh, če se bo to sanjarjanje nadaljevalo, bo izgubila nadzor nad čisto vsem!
"Pozdravljeni, gosp ... saj res ... Charlotte," se je za njenim hrbtom— kot bi ji bral misli — prikazal Ben.
Lotte se je obrnila in odzdravila: "Živjo!" Nato si je tukaj pogladila njene dolge rjave lase, saj si pred njim resnično ne sme privoščiti skuštranih las. Opazila pa je, da isto dela tudi on.
"Vas lahko nekaj vprašam, Benjamin?" ga je radovedno vprašala Lotte, ki se je na hitro spomnila vprašanja, da bi preusmerila pozornost.. "Ste res zadovoljni s to službo? Mislim, boste res to delali cello življenje? Plača za tako majhen kompleks res ni visoka! Če seveda sploh razmišljam pravilno."
"Študiram pravzaprav," ji je na kratko odgovoril in odložil velikanske škarje zraven kanglice.
"Kaj pa?" ga je takoj napadla radovedna, hkrati pa tudi zelo presunjena in navdušena Charlotte.
Ben se je popraskal po njegovih svetlih laseh, kot bi ugotavljal, na katero višješolsko ustanovo zahaja vsak dan. "Matematiko, gospodična Parker," ji je končno odgovoril.
Za Lotte se je svet ustavil, tako da je spregledala celo to, da jo je Ben vikal. Njeni misli so bile le prepletene s podatkom, da njena ljubezen študira matematiko. Prav matematiko od vseh ostalih predmetov! Ravno to, kar si je želela študirati tudi ona?!
Trenutek Lottine nepozornosti in zatopljenosti v razmišljanje je izkoristil Benjamin, ki je kot strela iz jasnega stopil do nje in jo poljubil.
Charlotte je okamenela. Končno se je sicer zgodilo to, na kar je upala že dolgo, a še vseeno je bila od same ekstaze popolnoma zmedena. Ko sta se namreč njuni ustnici srečali, se ji je zdel Ben še bolj privlačen. Ali pa se ji je to le zdelo zaradi vse te evforije? Kakorkoli, njegove ustnice so bile kot iz najbolj kičastega romantičnega filma, torej prepolne, da bi bile resnične. Neresnično so se zdeli tudi njegovi spetni gibi jezika, ki je v neverjetni naglici raziskoval na novo odkrita usta. No, v resnici se je vse zdelo neresnično. Pred nekaj tedni je bil le podoba z okna, zdaj pa sta se njuna jezika že stikata?!
"Žal mi je, gosp ... Charlotte," se je opravičil Ben, ko je nenadoma odmaknil svoja usta in razdalja med njima je bila ponovno primerna.
"Ni ti treba," je skrivnostno povedala Lotte, si pomaknila temne lase z obraza, nato pa stekla proti hiši. Da bi dojela, kaj se je zgodilo, je namreč rabila čas. Veliko časa. Ampak bilo je tako magično!
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kako je potem posta lezbijka?
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
