PisalnicaŠtudentka detektivka, 32. del
2
ADRIAN
"Pozdravljeni, inšpektor, nujno vas potrebujemo v hotelu," me pozove zaskrbljen Eleanor glas, ki je po telefonu še višji. "Najbolje bi bilo, da bi prišli kar takoj, in potrebovali bi še koga zraven ...."
"Gospodična Pryste," jo prekinem, "najprej mi povejte, kaj se je zgodilo, nato pa bom *i*jaz*i* premislil, koga potrebujem."
Eleanor zavzdihne, trenutek kasneje pa zaupa podatke: "Raymond je našel nož, za katerega sumimo, da je Lawrencov, saj je tam njegovo ime."
Nenadoma me prešine mračna ideja: "Ste morda pomislili na to, da je nekdo napisal njegovo ime zato, ker je Lawrence naslednja žrtev?"
"No ..., mi ... Tega se nismo spomnili," zajeclja Eleanor. "Kakorkoli, lahko samo pridete v hotel? Rotim vas, gospod, tukaj je zmešnjava, ker zdaj resnično ne vemo, kdo laže in kdo govori resnico ali pa kdo je nedolžen, kdo pa ima krvave roke."
"Pridem takoj, gospodična Pryste," povem in odložim telefon.
Tako zelo kmalu prispem pred hotel, v katerem so nastanjeni študenti, in skupaj z Melisso stopiva v skromno preddverje. Kot sem slišal, se je tukaj dogajala pred mojim prihodom prava zmešnjava, saj se je Lawrence upiral šudentoma, ki sta ga držala. No, zdaj, ko so naši policisti opravili vso delo, je prav prijetno mirno.
A takrat se pred mano pojavi Eleanor. Njeni ognjeni kodri so rahlo razmršeni, kar mi da vedeti, da je v zadnjem času podlegla precejšnji živčnosti.
"Inšpektor, hvala bogu, da ste tu, in tudi vi, gospa ...?" vzklikne, ko stopi do naju in na njenem obrazu se pojavi olajšalni nasmešek.
"To je Melissa Coughter, forenzičarka," jo ji predstavim ter si z največjim veseljem ozrem proti njemu drobnemu nasmehu.
"Lepo vas je spoznati, gospa Coughter, kakorkoli že, morate priti z menoj, da vam pokažem nož," nadaljuje dolgolaska in s tem prepreči Melissi priložnost do odzdrava.
"Seveda, pojdimo," odvrne sodelavka.
*
"Pregledali smo nož z Lawrencovim imenom, ki ste ga nam posredovali," začnem govoriti pred množico radovednih študentov. "Naša ekipa je pregledala, kako se pisave ujemajo med seboj. V tem primeru se ne."
"Torej ste dokazali, da se je Raymond motil, ne?" vpraša Lawrence, rdečelasec pa se namršči.
"To je res, gospodič Lincoln."
"In do kdaj bo potem trajala ta preiskava, če smem vprašati?" me prekine visok temnolas moški, verjetno Geoffrey.
Za trenutek se znajdem v dilemi, kaj naj odgovorim. A hitro se znajdem: "Dokler ne najdemo morilca seveda. Se pa krog osumljencev manjša."
"Lahko nekaj dodam, inšpektor Debois?" z nekoliko vzvišenim glasom vpraša Charlotte in pritrdilno jo pokimam. "Jaz sumim Eleanor Pryste."
Eleanor se z glavo zasuka proti Lotte in ji že hoče nekaj odvrniti nazaj, ko jo jaz prehitim: "In zakaj prav ona?"
"No, nihče razen mene očitno ne razmišlja o njej, zato ker je preveč skrita. Konec koncev, kdo bi pomislil, da je Eleanor, ki sodeluje z vami in ki je razrešila umor, tudi sama kakšnega zagrešila?"
"Nisem morilka, prisežem!" vzklikne stoje in se v tem času ozira proti meni, kot da so to predvsem besede, namenjeni meni.
"Nihče ne bo obtoževal nikogar, da je ta česarkoli kriv," zaključim in se medtem ogledujem odzive dvorane. Večina me pozorna posluša, Charlotte in Eleanor pa se vsaka zaradi drugega razloga kujeta, "brez dokazov. Le s tem se lahko pritožite, je to jasno?" Občinstvo mi postopoma začne kimati. "Dobro."
"Pozdravljeni, inšpektor, nujno vas potrebujemo v hotelu," me pozove zaskrbljen Eleanor glas, ki je po telefonu še višji. "Najbolje bi bilo, da bi prišli kar takoj, in potrebovali bi še koga zraven ...."
"Gospodična Pryste," jo prekinem, "najprej mi povejte, kaj se je zgodilo, nato pa bom *i*jaz*i* premislil, koga potrebujem."
Eleanor zavzdihne, trenutek kasneje pa zaupa podatke: "Raymond je našel nož, za katerega sumimo, da je Lawrencov, saj je tam njegovo ime."
Nenadoma me prešine mračna ideja: "Ste morda pomislili na to, da je nekdo napisal njegovo ime zato, ker je Lawrence naslednja žrtev?"
"No ..., mi ... Tega se nismo spomnili," zajeclja Eleanor. "Kakorkoli, lahko samo pridete v hotel? Rotim vas, gospod, tukaj je zmešnjava, ker zdaj resnično ne vemo, kdo laže in kdo govori resnico ali pa kdo je nedolžen, kdo pa ima krvave roke."
"Pridem takoj, gospodična Pryste," povem in odložim telefon.
Tako zelo kmalu prispem pred hotel, v katerem so nastanjeni študenti, in skupaj z Melisso stopiva v skromno preddverje. Kot sem slišal, se je tukaj dogajala pred mojim prihodom prava zmešnjava, saj se je Lawrence upiral šudentoma, ki sta ga držala. No, zdaj, ko so naši policisti opravili vso delo, je prav prijetno mirno.
A takrat se pred mano pojavi Eleanor. Njeni ognjeni kodri so rahlo razmršeni, kar mi da vedeti, da je v zadnjem času podlegla precejšnji živčnosti.
"Inšpektor, hvala bogu, da ste tu, in tudi vi, gospa ...?" vzklikne, ko stopi do naju in na njenem obrazu se pojavi olajšalni nasmešek.
"To je Melissa Coughter, forenzičarka," jo ji predstavim ter si z največjim veseljem ozrem proti njemu drobnemu nasmehu.
"Lepo vas je spoznati, gospa Coughter, kakorkoli že, morate priti z menoj, da vam pokažem nož," nadaljuje dolgolaska in s tem prepreči Melissi priložnost do odzdrava.
"Seveda, pojdimo," odvrne sodelavka.
*
"Pregledali smo nož z Lawrencovim imenom, ki ste ga nam posredovali," začnem govoriti pred množico radovednih študentov. "Naša ekipa je pregledala, kako se pisave ujemajo med seboj. V tem primeru se ne."
"Torej ste dokazali, da se je Raymond motil, ne?" vpraša Lawrence, rdečelasec pa se namršči.
"To je res, gospodič Lincoln."
"In do kdaj bo potem trajala ta preiskava, če smem vprašati?" me prekine visok temnolas moški, verjetno Geoffrey.
Za trenutek se znajdem v dilemi, kaj naj odgovorim. A hitro se znajdem: "Dokler ne najdemo morilca seveda. Se pa krog osumljencev manjša."
"Lahko nekaj dodam, inšpektor Debois?" z nekoliko vzvišenim glasom vpraša Charlotte in pritrdilno jo pokimam. "Jaz sumim Eleanor Pryste."
Eleanor se z glavo zasuka proti Lotte in ji že hoče nekaj odvrniti nazaj, ko jo jaz prehitim: "In zakaj prav ona?"
"No, nihče razen mene očitno ne razmišlja o njej, zato ker je preveč skrita. Konec koncev, kdo bi pomislil, da je Eleanor, ki sodeluje z vami in ki je razrešila umor, tudi sama kakšnega zagrešila?"
"Nisem morilka, prisežem!" vzklikne stoje in se v tem času ozira proti meni, kot da so to predvsem besede, namenjeni meni.
"Nihče ne bo obtoževal nikogar, da je ta česarkoli kriv," zaključim in se medtem ogledujem odzive dvorane. Večina me pozorna posluša, Charlotte in Eleanor pa se vsaka zaradi drugega razloga kujeta, "brez dokazov. Le s tem se lahko pritožite, je to jasno?" Občinstvo mi postopoma začne kimati. "Dobro."
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Sem vedela. Komaj čakam nov del.
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
