ELEANOR
Težko je, če te imajo ljudje okoli tebe za okrutneža. Še težje pa je, da ti pravijo morilec. Kdo ve, morda bi me še zvezali, če bi našli *i*dokaz*i* za njihova prepričanja.
A najhujše ni to, pač pa to, da je te govorica sprožila moja sošolka — Charlotte. Kako je že rekla? Oh, saj res: *i*Nihče razen mene očitno ne razmišlja o njej, zato ker je preveč skrita. Konec koncev, kdo bi pomislil, da je Eleanor, ki sodeluje z vami in ki je razrešila umor, tudi sama kakšnega zagrešila.*i* Nož v hrbet tako boli, veste ...
"Poglej jo, Kathleen, našo morilko," zašepeta Charlotte sestri, misleč, da jo ne morem slišati.
Sprva se uspem brzdati in zapreti svoja usta. A kmalu je preveč, kajti vsaka njena beseda boli bolj kot katerikoli nož: "Utihni že enkrat, Lotte!"
Cela dvorana se ozre proti naši mizi in moji sošolci pogleduje enkrat mene, drugič Charlotte. Ta prva odvrne: "Kaj je narobe s teboj? Zakaj za hudiča kričiš, Eleanor?"
"Ker le zato, ker sem te obtožila umora, ni treba, da storiš isto meni," rečem, pri čemer se trudim, da me sliši prav celo jedilnica. Uspe me in vsi začnejo govoriti med seboj. Prekinem jih in dodam: "Sploh pa brez dokazov."
"To sploh ni problem," se zasmeje sošolka in pramen njenih popolnih rjavih las ji preide na lice. "Daj mi čas in našla jih bom."
"Zakaj pa si umorila Zetkila, Eleanor?" jo prekine Geoffrey, ki se sklanja čez pogrnjeno mizo. "Vem, da je bil podlež, vendar ..."
Moj obraz postane živo rdeč in hitrost mojega srca se neverjetno zviša. Že hočem nekaj odvrniti nazaj, ko me prekine Lawrence, ki je v zadnjih dneh ponovno samozavesten kot nekoč: "Ti je kaj naredil? Nekaj, kar nočeš? Daj no, radi bi slišali podrobnosti!"
"Prej pa nam še povej motiv za Chloejin umor!" mu v jezik skoči Raymond, prav tako besen.
"Dovolj vas imam, spat grem," jezno rečem in vržem vilico, ki jo še kar držim v roki, na krožnik. Zatem si umaknem lase z obraza in se s hitrimi koraki odpravim proti svoji sobi.
Med hojo po stopnicah me ustavi mlada čistilka z dolgimi in bujnimi temnimi lasmi, ki v svojih suhih rokah nosi pretežek sesalnik. "Saj ste vi Eleanor Pryte, tista, ki pomaga inšpektorju, ali se motim?" vpraša s svojim visokim glasom in odloži sesalnik na stopnico.
"To sem jaz, da. Kako vam lahko pomagam?"
"Med pospravljanjem sobe pokojne gospodične Roberts sem našla nekaj skritega," mi razkrije dolgolaska.
"Nekaj ... skritega?" se začudim, kajti niti sanja se mi ne, o čem gospa govori. "Ste to rekli?"
Čistilka mi pritrdilno pokima in vzame v roko metlo, ki je bila prej odložena na tapete. "Da, gospodična, nekaj skritega je v njeni sobi."
"Ste lahko bolj natančni, prosim?" jo prosim in hkrati upam, da ima veliko povedati.
"V nekem kotu — ne vem, ali na levi ali desni — sem zagledala drobno kamero. Bila je tako majhna, da sem jo komaj videla!" mi razloži.
Namrščim se in smušam pomisliti, zakaj bi nekdo dal v hotelsko sobo kamero. "Mogoče so lastniki le tja postavili kamero. Navsezadnje ima vsak hotel kamere, kajne?" pomislim, vendar nisem prepričana v to, kar sem ji rekla.
"Kamera je v kopalnici, gospodična," se dopolni čistilka. "Sklepam, da tja lastniki hotela definitivno ne smejo postaviti kamere. Pomislite na zasebnost, ki bi bila odzveta gostom!"
"Oh, potem pa se definitivno motim," odvrnem in se ponovno zatopim v svoje misli. Le zakaj je tam? Niti sanja se mi ne, zakaj bi kdo to storil ...
"Oprostite, ampak moram iti," moje razmišljanje prekine gospa in njen visok glas izžareva nekakšen strah pred mano. "Upam, da sem vsaj malo pomagala, gospodična Pryste," še pove, nato pa izgine v drugo nadstropje.