DVA TEDNA KASNEJE
"Ti si razlog za vse to, veš," ji nenadoma osorno reče Lotte in jezno vrže lahkotno obleko na posteljo.
Eleanor globoko vdihne svež poletni zrak in odvrne: "Ni moja krivda, da si ogrožala naša življenja in grozila Adrianu."
"Ne govorim le o tem. Gre se sploh za Kathleen, ki mora zaradi tebe preživljati zapor!"
"Kakor vem, v zaporu ni več tako hudo kot nekoč," samozavestno zatrdi Eleanor in si namesti še preostanek živo rdeče šminke.
"Oh, ti je nisi videla!" vzklikne temnolaska. "Ampak jaz sem jo. Nore ima, tako da ne more niti spati, da ne omenjam ostalih nagnusnih ..."
"TO-NI-MOJA-KRIVDA!" se razburi Eleanor in od jeze ji iz rok pade ogledalo za ličenje skupaj s šminko, ki se nekoliko raztrese po parketu. Neozirajoč se na to stopi do sošolke in ji s široko odprtimi očmi pove: "Odločila sem se za poštenost, Charlotte."
"Ščitila me je," jezno odvrne Lotte in se približa rdečelaski. "Izbrala je ljubezen namesto neumnih pravil."
"Ta *i*neumna pravila*i* so zapisana z razlogom."
Charlotte se zasuče na peti in stopi do starih lesenih vrat. "Nikoli ti ne bom tega opustila, Eleanor, poštenost gor ali dol," še obljubi. "Nikoli."
*
"Zbrali smo se, da se še zadnjič poslovimo od Chloe Roberts, ljubljene hčerke in nenadomestljive sošolke, ter Daniela Zetkila, nesrečnega zaljubljenca," samozavestno začne svoj govor pogrebnik.
"Resno? Nenadomestljiva sošolka in nesrečen zaljubljenec? Kakšne laži govorijo ljudje na pogrebih," zašepeta Lotte svojemu fantu, ta pa ji prikima, medtem ko poskuša prisluhniti nadaljnjim izrečenim besedam.
Te pa postajajo vse bolj enolične in s tem precej dolgočasne. Govora je predvsem o pozitivnih lastnostih, ki sta jih imela pokojna, in o nekaterih njunih dosežkih, tako akademskih kot osebnih. Bolj zanimivo pa postane, ko pridejo na vrsti govori staršev. Takrat zares vsi zbrani radovedno začno pogledovati proti odru, ne samo večina kot prej.
Prva je na vrsti gospa Roberts, Chloejina mama. Za dogodek si je izbrala precej, če ne celo pretirano, svečana oblačila. Oblečena je v črno čipkasto bluzo, ki jo prekriva belo-črn šal iz svile. Ima pa tudi elegantno krilo, ki je nekakšna mešanica med črno in sivo barvo, za povrh pa je še dvodelen — zgoraj je čipkast, spodaj pa je preprost bombaž. Pika na i pa so njene visoke sivkaste petke, v katerih se, če smo iskreni, ne počuti najbolj samozavestno.
Tudi njej govor je svečano dolg in predvsem emocionalen. Govori o tem, kako predobra hčerka je bila Chloe. "Bila je tako pridna in delovna, da sem včasih mislila, da dela preko meje," vzhičeno med drugim pove in potoči solzo. Raymond jo med tem opazuje in se trudi, da bi zadržal zoprne solze, medtem ko na primer Charlotte na hitro zavije z očmi.
Sledi še Danielov oče, ki je za sinov pogreb potoval iz Češke.
Ta precej bolj samozavestno kot gospa Roberts stopi pred oltar v cerkvi. S tem nam razkraže svojo moško obleko, ki je sicer veliko manj slavnostna kot tista, ki jo je nosila Robertsova, a še zmeraj dokaj ugledna.
Ko ugotovi, da ima vso pozornost občinstva, z globokim in zbranim glasom spregovori naslednje besede: "Moj sin je bil najlepša stvar, ki se mi je kadarkoli zgodila v življenju. Prinesel mi je obilo sreče, radosti ter veselja. Opisal bi ga torej kot precej zglednega mladeniča. Zagotovo bi, če mu ne bi v življenju postregla usoda, zrasel v zrelega moškega, kajti že zadnje čase je s svojimi dejanji kazal na to, kako dober je in ..."
"To je laž," ga preglasi Charlotte, ki nenadoma vstane s klopi. V njenem glasu in njenih temnih očeh se čuti jeza in žalost, ki sta se nakopičila ob spominih na resnična dejanja, ki jih je Dan zagrešil.
Nemudoma se celo občinstvo ozre proti mladenki s široko odprtimi očmi. Geoffrey, ki sedi zraven nje, to opazi in povleče svoje dekle za roko, da sede nazaj. Ta se mu za čuda ne upira in zdi se, kot da je tudi sama spoznala, da je s svojim dejanjem zanetila preveč pozornosti. A vedno se je vredno boriti za resnico, kajne?
Gospod Zetkil nato globoko zavzdihne, z mrkim pogled ozre Lotte in na hitro konča svoj govor.