ADRIAN
Avto pustim na zglednem parkirišču zraven hotela in tam me že čaka stara drobna sivolasa lastnica hotela, za njo pa manjša skupina študentov. Ti so med seboj izredno različni — vse od majcenih blondink, slokih rjavolascev do deklet z bujnimi ognjenimi lasmi. Definitivno se mi ne zdijo običajni, a v svojem poklicu sem že vajen velike raznolikosti.
"Dobro jutro," resno pozdravim skupino in jim pokažem svoj policijski dokument. "Sem kriminalistični inšpektor Adrian Dubois." Ko se mi — drugič, saj mi jih je opisal že Phillip — predstavijo, se oglasi visok rjavolas fant z ekstremno dolgim ​​nosom: "Prišli ste aretirati mojo bivšo punco Chloe, kajne, gospod?"
Globoko zavzdihnem in nato odvrnem: "Najprej bi se rad pogovoril z vsemi, ki ste bili prisotni na zabavi, in z lastnico."
"Lahko gremo v jedilnico, inšpektor," predlaga lastnica gospa Witcam.
"Dobro," pritrdim. "Potem pojdimo tja."
Tako skupaj stopimo v moderno opremljen prostor z več dolgimi mizami in naslonjači, kamor sedemo. Vsi me zatem napeto opazujejo, kot da jim bom sodil na življenje ali smrt.
"Kot razumem," začnem pogovor, "ste bili vsi v večnamenskem prostoru tega hotela celo zabavo in nihče ni zapustil prostora. Imam prav?"
Študentje mi pritrdilno pokimajo, Witcamova pa namesto tega pove: "Jaz sem bila v času zabave na recepciji."
Vsi se ozrejo proti stari sivolasi receptorki, med drugim tudi jaz. "In kaj ste počeli tam?"
Starka me začudeno pogleda, kot bi se ji moje vprašanje zdelo neumno. "Kar se na recepciji pač dela. Urejala sem papirje in čakala, če bo morda kdo prišel in želel rezervati sobo. Nato pa sem slišala, kako vsi kričijo drug na drugega in prišla sem pogledat, kaj se dogaja, ko sem zagledala pištolo na tleh. Seveda sem nemudoma poklicala policijo."
"Oprostite," se zopet oglasi tisti zoprn Lawrence, "ampak nimate dokaza, da je pištola res Chloejina. Nekdo bi ji jo lahko preprosto podtaknil."
Že mu skušam odgovoriti nazaj, ko ga Chloe nežno prime za roko. Zgleda, da je z bivšim ohranila poseben prijateljski stik. "Ni me treba braniti," mu tiho pove, da sem verjetno edini, ki sliši njene besede. "Konec koncev sem odrasla."
Lawrence ji nameni droben nasmešek in se bliskovito obrne proti meni. "Torej?" nadaljuje in njegov vzvišeni ton mi nikakor ni všeč. "Kaj mislite, inšpektor Debois?"
Tokrat jaz spregovorim nekoliko vzvišeno. "Žal vas moram razočarati, gospodič Lincoln," ponosen sam nase spregovorim in medtem uživam ob Lawrencovem začudenem obrazu. "Videokamere v sobi gospodične Roberts so jo snemale, kako iz potovalke vzema pištolo. Ni zgledala pretirano presenečena, kakor bi bila, če bi ji jo podtaknili."
Lawrencove temno zelene oči se napolnijo z jezo in takoj se obrne proti bivši. "Je to res? Si koga ... poskušala raniti?" jo z razburjenim in hkrati s prestrašenim glasom ogovori.
Chloe mirno zavzdihne in si popravi svoje bujne rdeče lase. "Zadeva je popolnoma enostavna," umirjeno odvrne. "Pištola je v lasti mojega očeta" ... nameni mi prodoren pogled ... "in ta ima tudi dovoljenje zanjo. Vendar ati je ne potrebuje več, zato jo želi odposlati svojemu znancu — lovcu Ricku Billingtonu — v Graydon, ki ga bomo obiskali na našem izletu. Mene je prosil, naj jo Ricku takrat predam."
Zdaj se v napet pogovor vključi vitko dekle z rdečimi kodri in s projicljivimi zelenimi očmi. Ime je Eleanor Pryste, če sem si zapomnil Phillipa. "Inšpektor, nerada se vtikam, vendar če Chloe ni imela kakšnega nezakonitega namena s pištolo, ne vem, zakaj bi jo aretirali," pripomni z resnim glasom.
"Se strinjam, gospodična Pryste, ampak za prenos nevarnih orožij, kakršna je pištola, mora prenašalec imeti potrdilo." Obrnem se k razdraženemu Lawrencu in prestrašeni Chloe. "V tem primeru pa ga ne zasledim." Sledi trenutek tišine. "Takole bo," samozavestno napovem svojo odločitev, "gospodična Roberts bo odšla na policijsko postajo in tam bo odslužila dvodnevno kazen. Nato se bo vrnila nazaj in takrat lahko nadaljujete s svojim izletom."