Hey :wave:!
Prejšnjič smos spoznali zadnjo osebo v tej zgodbi za zdaj :relieved:. Danes pa nadaljujemo ...
POGREB
Nekaj dni kasneje je policija vrnila truplo in končno so lahko izpeljali pogreb. Bila je sobota in močno je deževalo. Povabljenih je bilo veliko ljudi. Vse od družine do prijateljev in očetovih sodelavcev.
Vsi so bili še v stavbi zraven pokopališča in izrekali sožalje predvsem Anastasiji, ki je bila oblečena v dolg črn plašč in v črn francoski klobuk in Opheliji, ki je nosila dolgo črno obleko in je skoraj ves čas jokala. Mama se je držala v ozadju skupaj s Thomasom in mu nekaj šepetala na uho, a ju nobeden ni videl.
"Anastasia, kako si lahko tako vesela na očetovem pogrebu," je rekla Ophelia v solzah sestri.
"Ne misli, da sem srečna! Samo prebolela sem že," je odgovorila Anastasia.
Počasi so začeli hoditi z dežniki proti grobu. Žaro je nosila Anastasia in Ophelia je bila nadvse ljubosumna, a se Anastasia ni zmenila zanjo.
Ko so prišli do groba je Anastasia podala žaro pogrebniku in ta jo je dal v grob. Nato so vsi začeli metati v grob rože ob čemur je Ophelia zopet začela jokati in Anastasia jo je morala spet miriti. Nenadoma je zraven pristopila mama.
"Oh, Anastasia, Ophelia, tu sta! Zares lep pogreb sta pripravili! Vem, da vama mora biti hudo za očeta, posebej tebi, Ophelia," je povedala mama.
"Ni preprosto," je rekla Anastasia.
"Res ne vem, kdo bi naredil kaj takega. Mislim, umoriti nekoga! Ampak to je inšpektorjevo delo, ne naše. In če me bosta karkoli potrebovali, vesta kje sem!"