24. POGLAVJE
Inšpektor je prispel na policijsko postajo. Slekel si je plašč in šal ter s črno aktovko stopil notri. Kljub temu da je zunaj bil le nekaj sekund, je bil zelo vesel, da je notri. Zunaj je bila namreč res ostra zima, kakršne Britanci posebej na jugu niso vajeni. In kdo ve, kaj prinaša taka sprememba.
Iz pisarne je nenadoma prišel Edgar, ki je bil hudo zadihan. Zgledalo je kot, da je veliko pretekel.
"Gospod ...., Liam ...," je rekel in si medtem popravil rdečo kravato, ki mu je med tekom ušla za ovratnik.
"Počasi, Edgar. Ne more biti tako nujno, da boš skoraj umrl."
"Nujno je ...., gospod," je odvrnil Edgar, ki je bil že nekoliko boljše.
"Kaj se je zgodilo?" je vprašal inšpektor. Počasi ga je začelo zanimati, kaj mu ima pomočnik za povedati.
"Liam je bil umorjen."
*
"Edgar, kam greva? Rekel si, da je bil umorjen zraven svojega doma, ti pa voziš v čisto drugo smer," vpraša inšpektor medtem ko se z Edgarjem odpeljeta s postaje. "Edgar?"
"Peljem v bolnišnico," končno pove.
"Bolnišnica?"
"Liamovo truplo je našla Mary, njegova mama. Kot vem, je ob pogledu na truplo padla v nezavest. In mislim, da je padla na glavo," je začel razlagati Edgar. "Dave je rekel, naj greva takoj k njej po informacije, ker je zdaj že v redu. To morava izkoristiti."