Tančica skrivnosti, 4. epizoda, 27. del
0
27. POGLAVJE
Inšpektor počasi stopa po sobi okoli mize, za katero sedi Antonia. Njegovi tihi koraki so jo delali vedno bolj živčno.
"Ne boste nič rekli?" vpraša inšpektor, se ustavi in se s komolci nasloni na mizo ter se zazre v osumljenko.
"Jaz ...," poskuša odgovoriti Antonia, a inšpektorjeve izrazito modre oči ji ne pustijo do odgovora. Zazre v mizo in končno izreče: "Nisem tega naredila. Nisem ju umorila."
"Zanimivo, da še kar vztrajate ...," odvrne inšpektor ter sede nasproti Antonie. "... kljub vsem dokazom, ki dokaj očitno kažejo na vas."
"Poglejte, lahko za trenutek odmislite dokaze?" nekoliko jezneje reče Antonia. "Res mislite, da sem morilka?" že bolj umirjeno doda in pogleda inšpektorja z otožnimi očmi.
Čez nekaj trenutkov tišine inšpektor reče: "Veste, da se moram orientirati po dokazih, ne po občutkih."
Antonia zavzdihne in si gre skozi svetle lasje. "V redu. Imate dokaze. Kaj pa motiv? Tega nimate, kajne, gospod Thompson?"
"To ne bo držalo. V mislih imam enega."
"Kakšnega?"
"Angelina slika. Povedali ste mi, da je Harry ni hotel prodati. Verjetno vam je hudo utežil situacijo. Zato ste ga ubili." Antonia je inšpektorja gledala z vedno večjim začudenjem. "In potem še Liam. Za njega nimam motiva."
"Res mislite, da sem ga ubila, ker je hotel sliko prodati za veliko nižjo ceno kot jaz?" je bila ogorčena Antonia.
"No, to bi bil motiv zanj."
"Zakaj sem to rekla to?" je nekoliko tišje rekla Antonia.
"In to je to. Dokaz in motiv." Antonia je na skrivaj zavila z očmi. "Dokler ne najdemo kakšnega drugega dokaza, je moj odgovor na vaše vprašanje pritrdilen - zame ste morilka."
Inšpektor počasi stopa po sobi okoli mize, za katero sedi Antonia. Njegovi tihi koraki so jo delali vedno bolj živčno.
"Ne boste nič rekli?" vpraša inšpektor, se ustavi in se s komolci nasloni na mizo ter se zazre v osumljenko.
"Jaz ...," poskuša odgovoriti Antonia, a inšpektorjeve izrazito modre oči ji ne pustijo do odgovora. Zazre v mizo in končno izreče: "Nisem tega naredila. Nisem ju umorila."
"Zanimivo, da še kar vztrajate ...," odvrne inšpektor ter sede nasproti Antonie. "... kljub vsem dokazom, ki dokaj očitno kažejo na vas."
"Poglejte, lahko za trenutek odmislite dokaze?" nekoliko jezneje reče Antonia. "Res mislite, da sem morilka?" že bolj umirjeno doda in pogleda inšpektorja z otožnimi očmi.
Čez nekaj trenutkov tišine inšpektor reče: "Veste, da se moram orientirati po dokazih, ne po občutkih."
Antonia zavzdihne in si gre skozi svetle lasje. "V redu. Imate dokaze. Kaj pa motiv? Tega nimate, kajne, gospod Thompson?"
"To ne bo držalo. V mislih imam enega."
"Kakšnega?"
"Angelina slika. Povedali ste mi, da je Harry ni hotel prodati. Verjetno vam je hudo utežil situacijo. Zato ste ga ubili." Antonia je inšpektorja gledala z vedno večjim začudenjem. "In potem še Liam. Za njega nimam motiva."
"Res mislite, da sem ga ubila, ker je hotel sliko prodati za veliko nižjo ceno kot jaz?" je bila ogorčena Antonia.
"No, to bi bil motiv zanj."
"Zakaj sem to rekla to?" je nekoliko tišje rekla Antonia.
"In to je to. Dokaz in motiv." Antonia je na skrivaj zavila z očmi. "Dokler ne najdemo kakšnega drugega dokaza, je moj odgovor na vaše vprašanje pritrdilen - zame ste morilka."
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.



Pisalnica