27. POGLAVJE
Inšpektor počasi stopa po sobi okoli mize, za katero sedi Antonia. Njegovi tihi koraki so jo delali vedno bolj živčno.
"Ne boste nič rekli?" vpraša inšpektor, se ustavi in se s komolci nasloni na mizo ter se zazre v osumljenko.
"Jaz ...," poskuša odgovoriti Antonia, a inšpektorjeve izrazito modre oči ji ne pustijo do odgovora. Zazre v mizo in končno izreče: "Nisem tega naredila. Nisem ju umorila."
"Zanimivo, da še kar vztrajate ...," odvrne inšpektor ter sede nasproti Antonie. "... kljub vsem dokazom, ki dokaj očitno kažejo na vas."
"Poglejte, lahko za trenutek odmislite dokaze?" nekoliko jezneje reče Antonia. "Res mislite, da sem morilka?" že bolj umirjeno doda in pogleda inšpektorja z otožnimi očmi.
Čez nekaj trenutkov tišine inšpektor reče: "Veste, da se moram orientirati po dokazih, ne po občutkih."
Antonia zavzdihne in si gre skozi svetle lasje. "V redu. Imate dokaze. Kaj pa motiv? Tega nimate, kajne, gospod Thompson?"
"To ne bo držalo. V mislih imam enega."
"Kakšnega?"
"Angelina slika. Povedali ste mi, da je Harry ni hotel prodati. Verjetno vam je hudo utežil situacijo. Zato ste ga ubili." Antonia je inšpektorja gledala z vedno večjim začudenjem. "In potem še Liam. Za njega nimam motiva."
"Res mislite, da sem ga ubila, ker je hotel sliko prodati za veliko nižjo ceno kot jaz?" je bila ogorčena Antonia.
"No, to bi bil motiv zanj."
"Zakaj sem to rekla to?" je nekoliko tišje rekla Antonia.
"In to je to. Dokaz in motiv." Antonia je na skrivaj zavila z očmi. "Dokler ne najdemo kakšnega drugega dokaza, je moj odgovor na vaše vprašanje pritrdilen - zame ste morilka."