30. POGLAVJE
"Gospod, ste v redu?" vpraša Edgar inšpektorja in nagne pisarniški stol. "Že cel dan ste videti tako, kot da ste videli duha."
"Oh, nič ni. Samo ... neprijetne sanje sem imel, ki me še kar mučijo," odgovori inšpektor in se spomni na grozljive sanje o Antoniji. Stavka *i*Vi boste Robespierre, jaz pa Antoneta!*i* in *i*Kdaj boste dognali, da je vse, kar sem povedala, resnica?*i* mu še kar nista šla iz glave.
"Sebastian!"
Inšpektor in Edgar se vsak s svojim stolom obrneta in zagledata Dava.
"Da?" vpraša inšpektor, ko Dave prihiti k pisalni mizi.
"Prišlo je do spremembe," začne forenzik in si gre z rokami skozi črne lase. "O prstnih odtisih na nožih govorim."
"Kakšna sprememba?" z zanimanjem vpraša Edgar.
"Ko sem jih prvič analiziral, se mi je zdelo nekaj čudnega. Ne vem, kako naj rečem ... Kakorkoli, ni bilo običajno. Ampak kazalo je, da so Antonijini." Trenutek tišine. "Včeraj sem spet ponovil postopek. Kazalo ni nič. Kot da bi bili izbrisani."
"Kaj to pomeni?" nekoliko presenečeno vpraša Edgar.
"Hm, to pomeni, da ... nimata več dokazov, da je Antonia morilka. Ni več v priporu."