PisalnicaTančica skrivnosti, 4. epizoda, 5. del
1
Hi :wave:!
Napredujemo na peti del ... Kaj se bo tokrat dogajalo, pa se skriva kot vedno spodaj :point_down:!
5. POGLAVJE
"Kako se počutite po operaciji kolka, gospa Clarisson?" je vprašala fizioterapevtka mamo Mary.
"Kaj pa vem, gospa ..." je lenobno odgovorila Mary.
Fizioterapevtka se je sklonila k Mary in jo pogledala s svojimi temnimi očmi. "Je kaj narobe?"
"Boli me skoraj nič več, ampak ..." Mary je zavila z očmi. "Ni vredno besed ..."
"Kaj je narobe, Mary?" je znova poskusila fizioterapevtka.
"Imate otroke, gospa?"
"Da, dva odrasla," je previdno odgovorila fizioterapevtka.
"Si predstavljate, da se skregata za družinsko zapuščino? In to več kot petnajst let?"
"Razumem, kaj vas teži." Fizioterapevtka je vstala in razmišljala. "Kdo vas je pripeljal?"
"Moja hčerka Antonia."
"Če vas ne moti, bi govorila z njo. To vpliva na vaše okrevanje!"
*
"Gospa!" Antonia je pogledala izza knjige. "Ste vi pripeljali vašo mamo Mary Clarrison?"
"Da," je čakajoč na vprašanje odgovorila Antonia.
Fizioterapevtka je sedla k njej, nato pa začela: "Vem, da ne smem vtikati nosu v vaše zadeve, ampak vaša mama mi je povedala o vašem prepiru glede družinsko dediščine. Kar vam hočem povedati je, da se vaša mama počuti slabo zaradi tega. Veste, ni več najmlajša in take stvari ji lahko poslabšajo zdravje, zdaj po operaciji pa še okrevanje." Antonia je še kar sedela in razmišljajoče poslušala. "Boste naredili kaj glede tega?"
Napredujemo na peti del ... Kaj se bo tokrat dogajalo, pa se skriva kot vedno spodaj :point_down:!
5. POGLAVJE
"Kako se počutite po operaciji kolka, gospa Clarisson?" je vprašala fizioterapevtka mamo Mary.
"Kaj pa vem, gospa ..." je lenobno odgovorila Mary.
Fizioterapevtka se je sklonila k Mary in jo pogledala s svojimi temnimi očmi. "Je kaj narobe?"
"Boli me skoraj nič več, ampak ..." Mary je zavila z očmi. "Ni vredno besed ..."
"Kaj je narobe, Mary?" je znova poskusila fizioterapevtka.
"Imate otroke, gospa?"
"Da, dva odrasla," je previdno odgovorila fizioterapevtka.
"Si predstavljate, da se skregata za družinsko zapuščino? In to več kot petnajst let?"
"Razumem, kaj vas teži." Fizioterapevtka je vstala in razmišljala. "Kdo vas je pripeljal?"
"Moja hčerka Antonia."
"Če vas ne moti, bi govorila z njo. To vpliva na vaše okrevanje!"
*
"Gospa!" Antonia je pogledala izza knjige. "Ste vi pripeljali vašo mamo Mary Clarrison?"
"Da," je čakajoč na vprašanje odgovorila Antonia.
Fizioterapevtka je sedla k njej, nato pa začela: "Vem, da ne smem vtikati nosu v vaše zadeve, ampak vaša mama mi je povedala o vašem prepiru glede družinsko dediščine. Kar vam hočem povedati je, da se vaša mama počuti slabo zaradi tega. Veste, ni več najmlajša in take stvari ji lahko poslabšajo zdravje, zdaj po operaciji pa še okrevanje." Antonia je še kar sedela in razmišljajoče poslušala. "Boste naredili kaj glede tega?"
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
