hej<3
nov teden, nov del. pa še 1. dec je. čas za adventne koledarje pa nabijanje božične muske v avtu, da se tvojmu fotru zmeša, tvoj sorojenc pa mami pa vajbata zravn, ka se fotr čist razpizdi, ane? O, a oba starša se razpizdita? Sam mami? Ti? no, anyways, 1. dec je ljudje, čeprov je v naši zgodbi šele tko 17. al 18 nov. wow k sm pa začela to pisat je bil pa še oktober, babaha.
ja no, uživite<3


*b*:warning:Discleamer::warning: kri, truplo*b*

--------------------------------------

*b*3. POGLAVJE:*b* 2. del


Madeline sem zvečer pisala, pa mi ni odgovorila. Ni se mi je ljubilo poklicati, zato sem se odločila, da je povem jutri. Vstala sem iz postelje in se zastrmela skozi okno, v nebo, ki se je že mračilo. Prijela me je nenadna želja, da bi šla na sprehod, tja, kjer sva včasih hodila z očetom. Nabirala sva storže in jih metala čez potok. Naučil me je, katere sledi v snegu so od katere živali.

Stekla sem po stopnicah in si oblekla jakno.
»Hej, kam pa kam?« me je ustavila mama.
»Sprehod,« sem ji odvrnila. »Za zdravje.« To je moj najljubši izgovor. Moja mama je zavzdihnila.
»Prav, samo bodi nazaj do teme in pazi se,« mi je rekla. Prhnila sem.
»Nihče me ne bo ugrabil, mama,« sem rekla, ko sem si obuvala čevlje. Mama je skomignila.
»Pa vzemi telefon,« je zaklicala za mano, ko sem šla skozi vrata.
»Mhm,« sem zamrmrala, preslišala mamo in zaprla vrata za sabo. Brez telefona, seveda.

Pred mano je žarelo oblačno nebo v modrikasti svetlobi. Hodila sem po cesti naše ulice, z rokami v svoji črni usnjeni jakni. Pot, kamor me je včasih peljal oči je bila gozdna pot, ki jo je uporabljano bolj malo ljudi, zato sem se izognila neugodnim srečanjem s svojimi sošolci (ali pa bivšimi sošolci). Ubrala sem jo po majhni potki, ki je vodila za hiše in na gozdno cesto. Zdaj sem slišala samo še tiho čivkanje ptic in šumenje dreves v vetru. Končno sem bila le sama z mislimi, brez posmehujočih obrazov svojih vrstnikov ali zaskrbljenega pogleda svoje mame.

In seveda se mi je v misli prikradel Blake. Tip mi je počasi šel na živce. Prišel je in pustil za sabo toliko vprašanj, da se mi je skoraj zmešalo. Kdo je bil? Pomislila sem na Madelinino domnevo. Kaj je bil? In kaj je počel tu? In kdo je tista vampirka? Zakaj je bil Blake tako zinteresiran zanjo? In kaj za vraga so tiste luknje?

Otresla sem se teh misli. Frustriralo me je. Strmela sem v liste, ki so se drobili pod mojimi čevlji. Ustavila sem se, ko sem nenadoma zaslišala dva moška glasova.

»…truplo?« je vprašal raskav glas. Zastrigla sem z ušesi, beseda truplo je pritegnila moje misli.
»Celo truplo. Morda bo tale še žejen.«
Kaj pa je truplo povezano z žejo? sem se vprašala. Vampirji. Nenadoma se Madelinina teorija ni več zdela tako neresnična. Sledila sem glasovoma in ju našla. Na koncu makadamske ceste je bil parkiran bel kombi, zraven njega sta stala dva moška v maskah in kapucah, na tleh kaka dva metra stran pa je bilo raztrgano truplo neke živali, morda srne. Ob pogledu nanj se mi je zavrtel želodec. Počepnila sem v podrast in opazovala.
»Pa daj temule še malo pomirjeval, da ne bo naredil cirkusa,« je raskavi naročil drugemu in pokazal na prtljažnik kombija. Potipala sem po žepu za telefon. V paniki sem brskala po žepih, a ga ni bilo nikjer.
*i*Mojbog, a sem ga izgubila?*i*
Pogoltnila sem in naprej opazovala. Zdaj nisem več mogla nazaj.

Nenadoma je eden od moških izvlekel pištolo, se obrnil k drugemu in nekaj zalajal nanj. Drugi se je zdrznil in iz sovoznikovega sedeža potegnil stekleničko. In potem je z njeno vsebino napolnil brizgo. Postalo mi je slabo. Odpravil se je do prtljažnika in vstopil dvokrilna vrata. Za trenutek sem ujela pogled na bitje, ki je bilo v kombiju – mlad, bled, temnolas fant, morda celo mlajši od mene, je sedel na tleh kombija, videti je bil, kot bi ga ravnokar pretepli. Zdelo se je, da je za trenutek ujel moj pogled in v njegovih očeh se je zasvetilo upanje. Potem so se vrata za moškim zaprla. Ničesar nisem slišala iz kombija, le rahlo se je zatresel, kot bi nekdo poskočil, nato pa je moško izstopil. Brizga je bila prazna.

Obrnil se mi je želodec. Ta moški je ravnokar…. Tisti fant me je videl. Videl me je. Upal je. Je mislil, da ga bom rešila? Da bom komu povedala? Kdo bi mi pa verjel? Obnemelo sem čepela v podrasti, čez hrbtenico se mi je zlivala groza in strah, kot ledeno mrzla kača. Začela sem se tresti. V oči so mi stopile solze.

Medtem je drugi moški truplo srne zavil v plastično vrečo. Gabilo se mi je, ko je raztrgano žival odnesel v prtljažnik, na vrečki se je poznala kri. Oklepala sem se drevesa zraven sebe, kot da me bo rešilo grozljivke, ki sem jo ravnokar videla. Nenadoma mi je spodrsnilo in po pobočju se je vsulo nekaj kamenja in listov. Moški z iglo v roki je takoj izvlekel pištolo, a me je, še preden se je obrnil, nekdo potegnil za dve debeli drevesi. Roka mi je prekrila usta.

_____________________________

Poskušala sem zakričati, ampak me je oseba stresla.
»Tiho bodi!« je zasikal. Bil je Blake. Otresla sem se ga.
»Kaj počneš tukaj?!« sem zasikala nazaj.
»Lahko bi enko vprašal tebe,« je bolj umirjeno zašepetal Blake. »Ampak resno, kaj počneš tukaj?«
Ugotovila sem, da me je še vedno trdno držal za zapestje. Iztrgala sem se mu. »Gola sreča.«
»Bolj ne-sreča,« je nesramno sam sebi zamrmral Blake. Začela sva se prepirati, ko je nenadoma odjeknil strel iz poštole. Ustavila sva se, okamenela, in čakala, da naju moška vidita. Ampak ni bilo nič. Slišala sem jih le govoriti:
»Kaj je bilo to?« je raskavi zalajal na drugega.
»Nekaj sem slišal,« je odvrnil drugi.
»Nehaj porabljati krogle, prisluhe imaš.« Slišala sem ju, kako sta vstopila v kombi in zaprla vrata. Nato je kombi odpeljal.

Končno sem lahko zadihala, naslonila sem se na drevo. V spomin se mi je vtisnil pogled tistega fanta – upanje.
»Blake…«
»No, vidiš, zakaj se spravljaš v te stvari? Samo spravi se stran, ko vidiš nekaj nevarnega,« je rekel.
»Blake…«
»Ne, poslušaj me. Od zdaj naprej se malo bolj pazi, in –«
»Blake!«
Utihnil je.
»Videla sem ga. Videla sem tistega fanta.« V očeh so me spet začele rezati solze. »Kako..? Kdo bi..?« Glas se mi je zlomil in utihnila sem. Blake je nekaj časa molčal.
»To poskušam ugotoviti, Ava Graves.«
Strmela sem v njegove rjave oči. »In kaj naj bi bil ta fant?«
Blake je zmrznil. »Ne vem.« Lagal je.
»Lažeš.«
»Nisem ti dolžen resnice,« je pritrdil. Zožila sem oči.
»Pa jo vseeno zahtevam od tebe, ne?«
»No, ne boš je dobila.« Vstal je in začel hoditi po pobočju dol. Sledila sem mu.
»Bom pa sama izvedela,« sem mu zamrmrala v uho. Ustavil se je in me ostro pogledal.
»Se res hočeš ubiti?« me je vprašal.
»Hočem dobiti odgovore. Ne bi bilo laže, če bi mi ti povedal?«
»Ne.«
»Prav.« Ustavila sem se. Počepnil je in strmel v sledi od avtomobila.
»Pojdi domov,« mi je rekel, ko je začel slediti sledem. »In bodi bolj previdna.« Pustil me je samo.