hej guys<3
okej, torej, rada bi razjasnila eno stvar: tole je grozljivka, s krvjo, nasiljem, creepy ljudmi... (sej dojamete)... in glede na to, da je tle ful mlajših bom zares dala age limit 13 let. lp, pa uživejte v današnjem delu.

*b*:warning:Discleamer::warning: nasilje, kri, psihično nasilje*b*
*b*Age limit za ta del: 13+*b*

------------------------------------------------------------


*b*4. POGLAVJE*b*


*i*Deževalo je*i*. Kri v zraku je bila to noč gostejša. Naznanjala je smrt in pokol, ki sta se pripetila to noč. Demoni in vampirji so ob času mlaja najraje ubijali. Večina za seboj ni pustila niti sledi, za njimi se je vil le vonj po smrti, ki jim je stalno sledila. Bilo je pretemno, da bi kdo opazil, da so kapljice v dežju rahlo obarvane s krvjo.

Svetloba uličnih svetilk se je odbijala od mokre, spolzke ceste in nenadoma se jim je pridružila še ena svetloba, bolj bela in hladna. Po cesti je vozil avto. Njegov voznik pa je bil fant z zlatimi kodri in kavno rjavimi očmi.
»Kam?« je vprašal svojo sopotnico, mlado demonko v elegantnih črnih oblačilih. Oba, fant in dekle, sta imela kožo belo kot mleko v prahu, bila sta vitka in privlačna. Tipična vampirja.
»Levo,« je ukazala. Fant je obrnil volan in prispela sta na osamljeno ulico, katere stene so bile polne grafitnih slik in napisov. Po tleh so bili raztreščeni cigareti in razbite stelkenice piva.
»In zdaj?« je vprašal fant. Njegove oči so preiskovale ulico.
»Greva ven in ubijava. Vem, da vi, neuporabni vampirčki, morate lovit za kri, zato pričakujem da koga tudi ubiješ, Ian.« Demonka je izstopila iz avta. Njeni čevlji s peto so odzvanjali po ulici, ko je hodila. Ian ji je obotavljivo sledil.
»Kako jih boš našla?« je vprašal. Zdela se je užaljena.
»Moji prijatelji vedo.« Posmehnila se mu je. »Vi, *i*vampirčki*i*, ste tako primitivna bitja. Kri pijete, ker jo morate. Mi jo za zabavo.« Zlobno se mu je nasmehnila, da je pokazala svoje snežno bele podočnike. Stopila je do stene in si z vratu snela ogrlico s stekleničko polno krvi.
»Na najino srečo sem shranila nekaj krvi.« Stekleničko je razbila na steni, da se je po njej razlila kri. V potokih je tekla dol in kapljala na tla. Odmaknila se je, saj je v tistem trenutku kri izginila. Iz senc so se začele zlivati podobe in pristale so pred demonko. Temperatura ozračja se je stopila pod ničlo. Ian je naredil korak nazaj.
»*i*Kaj hočešš od nass Ssenc, demonka*i*?«, so zasikale vse Sence.

»Iščem šesterico lovcev na vampirje. Stavim, da tudi oni iščejo mene.«
»*i*Lahko vaju ponessemo k njim,*i*« so zasikale. Zdelo se je, da grdo strmijo v demonko, a niso imele oči, zato nisi mogel biti prepričan.
»Dajte.« Demonka je stegnila roko, dokler se ni dotaknila ene od njih. Obrnila sem je proti Ianu in ga grobo zgrabila za ramo. Potem sta skupaj poniknila v sence. Zajela sta ju hlad in tema, kot neka tekočina sta ju ovijala. In potem ju ni bilo več, spet sta bila v svetu živih.

Pojavila sta se na glavnem trgu. Tla so bila tlakovana, nasproti vampirjev pa je stala gimnazija Greens.
»In kaj zdaj?« je vprašal Ian.
»Čakava, da sami padejo v past,« je odvrnila. Zrasli so ji kremplji. Iana je potegnila v zavetje senc. Tiho sta čakala, da so njune tarče stopile v njun zorni kot.

Tudi šesterica lovcev je bila previdna. Vseh šest je ves čas preverjalo, da so varni. Videti so bili kot gruča gangsterskih osemnajstletnikov. Ian in demonka sta se spogledala. Nekaj časa sta čakala, lovcem sta dala občutek varnosti.

Pripravila se je na napad. Demonka je skočila prva. Fantje se najprej niso zdeli presenečeni. Izvlekli so nože in pištole in vseh šest se je spravilo na dekle. Prvi je demnoko porezal po zapesju, a se ji je rana takoj zacelila nazaj. Demonka je fantov vrat razparala s kremplji, da je še na ostale brizgnila kri. Skočili so nazaj in eden je izstrelil iz pištole. Čez trg je odjeknil krik, ko se je demonki v ramo zarila srebrna krogla. Opotekla se je ob bolečini, ki ji jo je zadalo srebro. Zdaj se ni mogla zaceliti. Iz rane je začela mezeti črna kri in umazala njeno že črno usnjeno jakno. Tedaj je demonka dobila še eno kroglo v stegno. Zakričala je. Zgrabila je prvega fanta in še njemu razparala vrat. Eden od lovcev jo je hotel z nožem zabosti, a ga je nekaj udarilo. Nezavesten je padel naprej. Za njim je stal Ian, njegove oči so bile široko razprte.
»Končno se prikažeš,« je zarenčala demnoka, ki se je spravila na prvega fanta s pištolo. Zbila mu jo je iz rok in ga boksnila v obraz. Potem je še ona izvlekla nož in ga zabodla.
»Zmrznil sem,« je zamrmral Ian, ko je zabodel drugega.

Ostal je še en živ fant, ki je poskušal napolniti pištolo, a ga je demonka prehitela. Zamahnila je s kremplji. Fant se ji je izmaknil in jo z nožem opraskal po roki. Jezno je zarenčala, a se je rana zacelila. Čutila je težo in pekočo bolečino od srebrnih krogel v sebi.
»Oh, tole boš obžaloval.« Njene oči so rdeče zažarele. Iz senc v kotu stavbe so planile lovke. Fantove oči so se od presenečenja razprle.
»Kaj si ti?«
Demonka se je zlobno nasmehnila. »To me vedno vprašajo.« Lovke so stisnile prijem okrog fantovega vratu in postal je mlahav. Lovke so spustile njegovo telo. Medtem je Ian že srkal kri enega od lovcev.

Demonka se je zadihano ustavila. Navdajal jo je bes. Vse jo je bolelo. Še nikoli ni takole skorajda izgubila boja. Nenadoma je zagledala premik s kotičkom svojega očesa. Eden od lovcev je bil še živ, zdaj zavesten.
»Rekla sem ti, da pokončaj vse,« je zasikala na Iana. Živega fanta je zgrabila za vrat in ga pribila na steno.
»Ko si že ravno tukaj.« Razprla je kremplje. »Bi izvolil povedati, kje je dekle?«
Fant je odkimal. Demonkine oči so potemnele. »Povej ali pa…« Kremplje mu je postavila na vrat. Ljubko se mu je nasmehnila.
»Prepričana sem, da te ne bodo pogrešali.« Namenila mu je še en zloben nasmeh.
»Ne-ne vemo.« Njegove oči so bile razprte in v roki, s katero ga je držala za vrat, je čutila hitro utripanje njegovega srca. Vohala je strah. Zajelo jo je zadovoljstvo.
»Lažeš!« je zasikala.
»R-res ne! Prisežem!« Poskušal je zadržati njene kremplje, a je bila močnejša. Čez njegov obraz je naredila globoko prasko. Komaj se je uprla žeji, ko je iz njegovih ran primazela kri.
»Pri čem prisežeš? Pri svojem ničvrednem življenju?« ga je vprašala. Zgrabila je bodalo in ga z ročajem udarila, da je omedlel. Spustila ga je, da se je zvrnil po tleh. Pospravila je nož in se besno zastrmela v Iana.
»Zveži ga,« je ukazala Ianu. »Še veliko dela imava.«