*b*Discleamer: majhna omemba krvi*b*
*b*age limit: 12+*b*
*b*--------------------------------------------*b*
*b*6. POGLAVJE*b*


*i*Razvila sem papir in moje oči so naletele na očetovo pisavo.*i* Zalil me je val žalosti, ko so me zadeli spomini. Potem sem začela brati pismo in oči so se mi solzile.

𝓓𝓻𝓪𝓰𝓪 𝓶𝓸𝓳𝓪 𝓱č𝓲.
𝓥𝓮𝓶, 𝓭𝓪 𝓽𝓲 𝓷𝓮 𝓫𝓸 𝓷𝓲č 𝓳𝓪𝓼𝓷𝓸, 𝓪 𝓽𝓲 𝓿𝓼𝓮𝓮𝓷𝓸 𝓶𝓸𝓻𝓪𝓶 𝓽𝓸 𝓷𝓪𝓹𝓲𝓼𝓪𝓽𝓲. 𝓓𝓪 𝓫𝓸š 𝓿𝓮𝓭𝓮𝓵𝓪 𝓿𝓼𝓪𝓳, 𝔃𝓪𝓴𝓪𝓳 𝓶𝓮 𝓷𝓲.
Ž𝓪𝓵 𝓶𝓲 𝓳𝓮, 𝓭𝓪 𝓼𝓮𝓶 𝓿𝓪𝓳𝓾 𝔃 𝓶𝓪𝓶𝓸 𝓹𝓾𝓼𝓽𝓲𝓵 𝓼𝓪𝓶𝓲, 𝓫𝓻𝓮𝔃 𝔃𝓪šč𝓲𝓽𝓮 𝓹𝓻𝓮𝓭 𝓷𝓳𝓸. 𝓜𝓲𝓼𝓵𝓲𝓵 𝓼𝓮𝓶, 𝓭𝓪 𝓶𝓲 𝓫𝓸 𝓼𝓵𝓮𝓭𝓲𝓵𝓪, 𝓪 𝓳𝓮 𝓲𝓶𝓮𝓵𝓪 𝓭𝓻𝓾𝓰𝓪č𝓷𝓮 𝓷𝓪č𝓻𝓽𝓮. 𝓚𝓸 𝓼𝓮𝓶 𝓲𝔃𝓰𝓲𝓷𝓲𝓵, 𝓳𝓮 𝓫𝓲𝓵𝓸 ž𝓮 𝓹𝓻𝓮𝓹𝓸𝔃𝓷𝓸. 𝓝𝓮 𝓫𝓲 𝓼𝓮 𝓶𝓸𝓰𝓮𝓵 𝓿𝓻𝓷𝓲𝓽𝓲. 𝓩𝓮𝓵𝓸 𝓻𝓪𝓭 𝓫𝓲 𝓽𝓮 𝓿𝓲𝓭𝓮𝓵 š𝓮 𝓮𝓷𝓴𝓻𝓪𝓽, 𝓽𝓮 𝓿𝓲𝓭𝓮𝓵, 𝓴𝓪𝓴𝓸 𝓼𝓲 𝓹𝓸𝓼𝓽𝓪𝓵𝓪 𝓵𝓮𝓹𝓸 𝓲𝓷 𝓶𝓸č𝓷𝓸 𝓭𝓮𝓴𝓵𝓮. Ž𝓮𝓵𝓲𝓶 𝓼𝓲, 𝓭𝓪 𝓫𝓲 𝓵𝓪𝓱𝓴𝓸 𝓸𝓼𝓽𝓪𝓵 𝓲𝓷 𝓽𝓮 𝓿𝓲𝓭𝓮𝓵 𝓸𝓭𝓻𝓪šč𝓪𝓽𝓲. 𝓡𝓮𝓼 𝓼𝓲.
𝓥𝓮𝓶, 𝓭𝓪 𝓷𝓮 𝓻𝓪𝔃𝓾𝓶𝓮š 𝓼𝓴𝓸𝓻𝓪𝓳 𝓷𝓲č𝓮𝓼𝓪𝓻, 𝓴𝓪𝓻 𝓹𝓲š𝓮𝓶, 𝓪 𝓶𝓸𝓻𝓭𝓪, 𝓶𝓸𝓻𝓭𝓪 𝓫𝓸š 𝓷𝓮𝓴𝓮𝓰𝓪 𝓭𝓷𝓮. 𝓥𝓮𝓶, 𝓭𝓪 𝓼𝓲 𝓽𝓾𝓭𝓲 𝓽𝓲 ž𝓮𝓵𝓲š 𝓭𝓪 𝓫𝓲 𝓼𝓮 𝓿𝓻𝓷𝓲𝓵, 𝓪𝓶𝓹𝓪𝓴 𝔃𝓭𝓪𝓳 𝓼𝓮 𝓷𝓮 𝓶𝓸𝓻𝓮𝓶. Č𝓮 𝓼𝓮 𝔃𝓭𝓪𝓳 𝓿𝓻𝓷𝓮𝓶 𝓿𝓪𝓳𝓾 𝓫𝓸𝓶 š𝓮 𝓫𝓸𝓵𝓳 𝓸𝓰𝓻𝓸𝔃𝓲𝓵 𝓴𝓸𝓽 𝓹𝓻𝓮𝓳.
Ž𝓪𝓵 𝓶𝓲 𝓳𝓮. 𝓢𝓽𝓸𝓻𝓲𝓵 𝓼𝓮𝓶 𝓷𝓪𝓹𝓪𝓴𝓮. 𝓩𝓪𝓻𝓪𝓭𝓲 𝓷𝓳𝓲𝓱 𝓼𝓲 𝔃𝓭𝓪𝓳 𝓽𝓲 𝓿 𝓷𝓮𝓿𝓪𝓻𝓷𝓸𝓼𝓽𝓲. 𝓩𝓪𝓻𝓪𝓭𝓲 𝓷𝓳𝓲𝓱 𝓳𝓮 𝓐𝓫𝓲𝓰𝓪𝓲𝓵𝓲𝓷𝓪 𝓾𝓼𝓸𝓭𝓪 𝓽𝓪𝓴𝓪, 𝓴𝓸𝓽 𝓳𝓮.
𝓐𝓿𝓪, 𝓷𝓪š𝓪 𝓭𝓻𝓾ž𝓲𝓷𝓪… 𝓝𝓪š𝓪 𝓭𝓻𝓾ž𝓲𝓷𝓪 𝓳𝓮 𝓹𝓻𝓮𝓴𝓵𝓮𝓽𝓪. 𝓟𝓻𝓮𝓭 𝓼𝓽𝓸𝓵𝓮𝓽𝓳𝓲 𝓼𝓸 𝓷𝓪𝓻𝓮𝓭𝓲𝓵𝓲 𝓭𝓸𝓰𝓸𝓿𝓸𝓻 𝔃 𝓷𝓮𝓴𝓸𝓶, 𝓼 𝓴𝓸𝓶𝓮𝓻 𝓼𝓮 𝓷𝓮 𝓫𝓲 𝓼𝓶𝓮𝓵𝓲 𝔃𝓪𝓹𝓵𝓮𝓽𝓪𝓽𝓲, 𝓭𝓪 𝓫𝓲 𝓭𝓸𝓫𝓲𝓵𝓲 𝓿𝓮č𝓳𝓸 𝓶𝓸č. 𝓐 𝔃𝓪 𝓽𝓸 𝓳𝓮 𝓫𝓲𝓵𝓪 𝓹𝓸𝓽𝓻𝓮𝓫𝓷𝓪 𝓬𝓮𝓷𝓪. 𝓘𝓷, 𝓐𝓿𝓪, 𝓫𝓸𝓳𝓲𝓶 𝓼𝓮 𝓭𝓪 𝓼𝓲 𝓽𝓪 𝓬𝓮𝓷𝓪 𝓽𝓲. 𝓛𝓪𝓱𝓴𝓸 𝓵𝓮 𝓾𝓹𝓪𝓶, 𝓭𝓪 𝓽𝓮 𝓷𝓮 𝓫𝓸 𝓷𝓪š𝓮𝓵 š𝓮 𝓸𝓷.
𝓩𝓪𝓽𝓸 𝓼𝓮 𝓷𝓮 𝓿𝓭𝓪𝓳, 𝓐𝓿𝓪. 𝓝𝓮 𝓹𝓻𝓮𝓹𝓾𝓼𝓽𝓲 𝓼𝓮 𝓽𝓮𝓶𝓲. 𝓝𝓲𝓴𝓸𝓵𝓲. 𝓝𝓲𝓴𝓸𝓶𝓾𝓻 𝓷𝓮 𝓸𝓶𝓮𝓷𝓳𝓪𝓳 𝓽𝓮𝓰𝓪, 𝓫𝓸𝓭𝓲 𝓷𝓪𝓿𝓪𝓭𝓮𝓷 č𝓵𝓸𝓿𝓮𝓴.
𝓟.𝓢. 𝓘𝓷 𝓐𝓿𝓪, 𝓹𝓻𝓸𝓼𝓲𝓶, 𝓷𝓮 𝓿𝓹𝓵𝓮𝓽𝓪𝓳 𝓿 𝓽𝓸 𝓽𝓿𝓸𝓳𝓮 𝓶𝓪𝓶𝓮. 𝓝𝓲𝓶𝓪 𝓷𝓪š𝓮 𝓴𝓻𝓿𝓲 𝓲𝓷 𝓷𝓮 𝔃𝓪𝓼𝓵𝓾ž𝓲 𝓼𝓲 š𝓮 𝓿𝓮č 𝓫𝓸𝓵𝓮č𝓲𝓷𝓮. 𝓓𝓸𝓿𝓸𝓵𝓳 𝓳𝓮 𝓹𝓻𝓮ž𝓲𝓿𝓮𝓵𝓪.
𝓡𝓪𝓭 𝓽𝓮 𝓲𝓶𝓪𝓶,
𝓽𝓿𝓸𝓳 𝓸č𝓮

Strmela sem v pismo. V meni je tlela mešanica jeze in žalosti. Večinoma jeze. Pustil naju je sami, kriv je za to, kar Abigail je – karkoli že je to – in dva potencialno nevarna človeka me iščeta. Kako pomirjujoče in prijazno pismo. Naša družina je prekleta? Neka ona in on me iščeta? Večjo moč imamo?

Odložila sem pismo. Vse sem stlačila nazaj v škatlo za nakit. V svetlobi luči z mojega telefona se je zasvetil ročaj majhnega predala na spodnjem delu škatle. Povlekla sem ga ven. V njem je ležala ogrlica. Bila je le navadna kovinska ogrlica, z obeskom, ki pa ni bil tako navaden. Bil je droben črn kamen, okrog njega pa kovinsko 'ogrodje', bi lahko rekli. Kamen se je temačno svetlikal in zdelo se mi je, da v njem vidim podobe. Pobrala sem ga iz predalčka. Bil je ledeno mrzel.

»Ava!« sem nenadoma zaslišala svojo mamo. Kamen sem si brez razmišljanja obesila okrog vratu in urno zaprla skrinjo.
»Že grem!« Zaklenila sem omaro, zgrabila neko naključno vrečo iz druge omare, vanjo vtaknila škatlo za nakit in urno začela iskati mamino torbo. Takoj sem jo našla. Splezala sem po lestvi navzdol.

____________

Ležala sem v postelji in poskušala v svoje življenje vmestiti dogodke današnjega in včerajšnjega dneva, a se mi je zdelo, kot da ni resnično, da sem to le videla v filmu ali pa prebrala v knjigi. Ampak bilo je resnično. Marcus Lewis je bil še vedno pogrešan. Šest mrtvih. Skrivnostna moška z belim kombijem. Vampirka, skozi katero sanjam. Abigail Graves. Moj oče, živ. In Blake. *i*Blake*i*, ta podlasica. Že ves čas ve, kdo to počne in zakaj. Bog ve, zakaj pa se ukvarja z mano. Za zabavo? Zakaj ni samo pustil, da bi me tista dva moška ugrabila v gozdu?

Zaprla sem oči. Počasi sem začela povezovati stvari, a so bile nekatere še vedno slepa ulica. Predstavljala sem si, kako od obupa z glavo udarim ob steno te slepe ulice. Močno sem vdihnila in se zastrmela v strop. Zdajle sem potrebovala Madeline, a sem vedela, da je pri starših doma, in, da ima verjetno telefon na tiho.


Ponoči sem začuda spala precej dobro. In tudi v nedeljo. Potem pa je prišel ponedeljek. Dan, ko sem spet mogla v šolo, dan, ki smo ga vsi sovražili.
_______________

Silila sem se pojesti ogabno mešanico kruha, fižola, krompirja, zelenjave in vode, ki naj bi bila fižolova juha. Bilo je ogabno, pri tretjem grižljaju sem skoraj bruhala. Sama sem sedela, stran od ostalih, in poskušala mirno jesti.

Čutila sem ledeno mrzel kamen, ki je pritiskal na mojo kožo. Čutila sem, da je oddajal neko temačno energijo, močno in starodavno. Slišala sem tihe šepete, ki so mrmrali besede, ki jih nisem razumela. Bili so z mano, vedno, vse odkar sem si za vrat obesila ta kamen. Kovinska verižica za vratom se je zdela topla proti kamnu, a je bila, ko sem jo potipala s prsti, prav tako mrzla.

V ušesih sem imela slušalke brez prižgane glasbe, z mislimi pa sem bila stran od hrupa jedilnice in vonja po juhi, ki me je silil na bruhanje. Vse na kar sem lahko zdaj mislila, je bilo to, kako bom nahrulila Blaka in ga poklicala podlasica.

In tedaj, kot bi ga z mislimi priklicala, je tresnil svoj pladenj na mizo ob meni in sedel. Hladno sem ga premerila.
»Kaj hočeš?« sem ga vprašala.
»Pazim nate.«
Prhnila sem in začelo me je siliti na jok. *i*Tako kot si pazil na Marcusa?*i* sem grenko pomislila. »Ne potrebujem varuške. Šestnajst sem stara.«
»Zelo očitno jo,« je rekel in v usta nesel polno žlico fižolove juhe (zraven sem se nakremžila). »Vedno zabredeš v težave. Prav iščeš jih.«
*i*Ne iščem jih jaz, one iščejo mene*i*, sem pomislila. »Tudi ti jih iščeš,« sem rekla na glas.
»Nikoli nisem rekel, da jih ne.« Ni me pogledal v oči. Še vedno je jedel brozgo kot bi bila najboljša sladica na svetu. Sklonila sem se k njegovemu ušesu.
»Pustil si ga, Blake. Tistega fanta.« Dvignila sem se nazaj nad svoj krožnik in opazovala njegov obraz. Ustavil je žlico sredi poti k ustom. Njegov obraz se mi je zdel kot mešanica prikrite jeze in krivde.
»Ne veš, kaj je bil,« je zašepetal nazaj, njegova ustnica je trznila. Ponesel je žlico v usta.
»Pa mi povej,« sem ga izzvala. Njegov pogled se je nenadoma dvignil in ujel mojega, kot kletka ptico. Njegove oči so bile temačne, v njih je bilo grozeče svarilo: *i*Nehaj spraševati.*i*
Togo sem se vzravnala in odtrgala pogled on njegovega. Zgrabila sem pladenj, vstala in odkorakala stran. Na poti do kuhinje me je ustavil, kar iz niča se je prikazal. Ni se zdelo, da bi drugi opazili. Zgrabil me je za zapestje.
»Poslušaj me, Gravesova. Če nočeš uničiti svojega življenja, pusti to, pozabi ali pa se delaj, da tega nikoli ni bilo. Če pa si hočeš uničiti življenje, ti pa ne bom mogel pomagati. Niti takrat, ko boš na tleh skrvavela do smrti.«
Š široko odprtimi očmi sem strmela vanj. Čutila sem razbijanje srca v grlu in se poskušala pomiriti. Moje misli so poskušale premleti besede, ki jih je izrekel.
*i*…ko boš na tleh skrvavela do smrti.*i*
Nenadoma se je zdelo, da se je zavedel, kaj je rekel. Njegov obraz se je iz jeze spremenil v krivdo in videla sem, kako je hotel nekaj reči. Iztrgala sem mu svoje zapestje, še vedno zgroženo strmeč v njegove oči. Potem sem samo odšla. Brez besed, brez odgovora.

____________

Nekako sem preživela dan. Domov sem prišla v prazno hišo. Max in Leon sta bila v popoldanskem bivanju, potem pa pri prijatelju do naslednjega jutra. Prebrskala sem škatlo z očetovimi stvarmi, v upanju, da bom našla še kaj. Odprla sem zadnjo stran zveščiča, ki bi lahko bil dnevnik, in naletela na grozljivko. Na papirju so bile kaplje krvi, spodnji kos je bil odtrgan. Po strani je bila povsod napisana le ena poved.
*i*Ne morem več.*i*
Prelistala sem zveščič. V njem je bilo več krvi kot lističev, nekatere strani so bile razcefrane, kot bi jih nekdo z nečim razrezal v navalu jeze. Bile so popisane, a nisem mogla prebrati besed, saj so bile zmazane s krvjo. Bile so pokracane, ponekod so bile narisane temačne podobe, ki se zlivajo v sredino strani. Nekje na koncu knjige sem našla nekaj besed, ki sem jih lahko prebrala – pisalo je*i* ubila se bom, ne morem več, prosim*i* in *i*nehaj, pusti me pri miru*i*. Na vrhu so bili napisani datumi. Očitno je bil dnevnik iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Dnevnik ni bil podpisan.

Po vratu me je spreletel srh. Kdorkoli je že to napisal, se mu je moralo dogajati nekaj groznega. Nekaj, kar je to dekle pognalo v norost. Morda v smrt. Pogoltnila sem in zaprla dnevnik. Nisem ga vrnila nazaj v škatlo za nakit. Spravila sem ga v svojo torbo. V meni je začela tleti jeza. Našla bom ime tega dekleta in poiskala osebo, ki je to storil. Ni možnosti, da ne bi storil človek – oziroma vampir ali kaj podobnega. Zapela sem zadrgo na torbi in se sesedla na tla.
*i*…ko boš na tleh skrvavela do smrti.*i*
V mislih so mi še vedno odmevale Blakove besede. In ni se motil. Res bom skrvavela do smrti, če ne bom nehala.

----------------------------------------
guys, če je kkšna pravopisna napaka me loh popravte, pa also uno preverjanje jezika v wordu mi ne dela, js sm pa preveč slepa, da bi vidla te napake, ker sm šla tko trikrat čez in popravla kar sm vidla, ampak ja. če bom izdala knjigo bom rabla dobrga lektorja lol. drugač pa, kako se vam je zdel del? vs je pismo kej presenetl?
P.S. na žalost ne bom več mogla bveščat ljudi, ker nimam več tolk časa, tkoda ja...
no, ja, to bo vse za dons.
lp
loly