*b*:warning:Discleamer:warning:: samo omembe hudih poškodb*b*
*b*Age limit: 12+ (naj vam bo)*b*

-------------------------------------------------------------
*b*5. POGLAVJE*b*


*i*Moja mama je morala delati to soboto, zato je eno izmed dveh redkih družinskih kosil na teden odpadlo.*i* Bilo je podobno, le več tišine, saj je bila navadno mama tista, ki je začenjala pogovore. Josh se je poskušal pogovarjati vsaj z Maxom in Leonom, a sta imela preveč dela z vojno v strmenju, zato ju je samo pustil pri miru. In tako je bila tišina, dokler ni Max, ki je zmagal, začel pozivati še mene, naj se grem z njim. Privolila sem in izgubila. Komu mar.

Zvečer se, se spravila pred televizijo, pred poročila. Navadno jih je gledal samo Josh, ampak danes sem se mu pridružila še jaz. Zanimalo me je, če je danes oseba, skozi katero sem gledala v sanjah, še koga ubila. In zelo hitro sem dobila odgovor.

Na zaslonu je novinarka skoraj takoj prišla na temo umorov v Greensu – ki jih je bilo zadnje čase kar veliko, očitno so se serijski morilci zgostili.
»…Policija je danes, v soboto 18. novembra 2023, ob 7.34 zjutraj iz Gimnazije Greens dobila klic, kjer je oseba trdila, da je na sredini Glavnega trga pet trupel. Policija je takoj preiskala prizorišče in našla pet trupel fantov po izgledu starih okrog osemnajst let. Samo enega od njih so lahko idinteficirali…«
Novinarka je izrekla ime, ki na srečo ni bilo Blakovo in oddahnila sem si.
»…Nekateri so bili raztrgani, da je videti, kot bi bilo to delo divje živali, a nasprotno dokazujeta dve preostali trupli, ki pa sta zabodeni. Zelo očitno se nekje skriva nov serijski morilec, saj so že 15. novembra, tri dni prej, našli truplo mladega moškega, raztrganega na enak način in policija ga spet ne more idenfiticirati. Pred nekaj dnevi pa je izginil tudi štirinajstletni Marcus Lewis« - na zaslonu se je pojavila slika fanta. Fanta, ki sem ga videla v tistem kombiju – », zato bo policija pripredila iskalno akcijo…«
Nisem več poslušala. Tukaj, na novicah, je bil fant, ki sem ga videla, ga imela nekaj metrov stran od sebe, pa je bil še vedno pogrešan.

Josh je opazil moj bled obraz. »Raje pojdi v sobo, ljubica. To so težke teme.« Videti je bil zaskrbljen.
»Mhm,« sem izdavila in tresoče vstala. Odšla sem po stopnicah navzgor, moj obraz je bil bled, poln groze. Prazno sem strmela. Moj bog, lahko bi ga rešila. *i*Blake*i* bi ga lahko rešil. Lahko bi ga rešila skupaj. Oči so se mi napolnile s solzami, ko sem sedla na posteljo in se zastmela v steno.
*i*Fak, lahko bi ga rešila.*i*

_____________


Moja mama se je okrog šestih vrnila domov, ko sem si to že nekako spravila iz glave. Hotela sem večerjati, zato sem stala pred toasterjem in čakala na to, da se bo toast lepo zapekel. Vhodna vrata so se odprla in skoznja je vstopila moja mama.

Ko sem sedela za mizo in poskušala mirno jesti, je poleg mene sedla mama.
»Čez teden vas bo prišla babi popazit. V ponedeljek zvečer boš sama čez noč, ker sta Leon in Max pri prijatelju. Josh ima šolo v naravi s svojim razredom, mene pa so prestavili v drugo bolnišnico za ta teden.« Zvenela je utrujeno. V mislih sem si obljubila, da ne bom nikoli zdravnica.
»Okej.« Jedla sem naprej.
»Mi greš lahko potem na podstrešje iskat potovalko. Jaz moram še nekaj dokončati.« Vstala je od mize in se odpravila v Joshovo bivšo pisarno – imel jo je, ko je pouk potekal prek videoklicov – kjer sta z Joshom zdaj imela spravljene službene računalnike. V usta sem spravila še zadnji grižljaj.

____________

S prsti sem poiskala loputo za na podstrešje in pritisnila. Dol se je vsula lestev in skoraj sem padla s pručke, na kateri sem stala. Splezala sem po nadležni lestvi navzgor in glavo pomolila v podstrešje.

Bilo je temno, a je vsaj majhen delec sobe razsvetljevalo drobno okence na sredini pobite stene. Okno je zastirsala mreža, da nam v hiši niso hodile podlasice. Kot v knjižnici so bile čez celo podstrešje postavljene omare. Vedno se mi je zdelo, da je podstrešje najbolj strašen del naše hiše. Vse je bilo zaprašeno, polno pajčevin in bilo je temno. Potem pa smo nekaj let nazaj namestili luči, ki se samodejno prižgejo ko vstopiš, in vsa strašljivost je izginila. Mama je tudi pospravila, zato je dajalo bolj miren občutek, ko si prišel gor.

Toda danes se niso prižgale. Ko sem vstala, skalala in poskušala pritegniti pozornost senzorja, se ni nič zgodilo. Zagodrnjala sem in izvlekla telefon. Prižgala sem svetilko. Ta je končno razsvetlila prostor in videla sem. Med omarami sem začela iskati tisto, v kateri so bili naši kovčki in potovalne torbe, a je nisem našla. Namesto tega sem se od zadaj zaletela v omaro, ki je bila videti, kot da tu stoji že kakih sto let. Bila je široka, z dvokrilnimi vrati, iz temnega lesa, okroglimi kovinskimi ročaji z okraski, v lesu pa je ponekod imela izrezljane okraske in vzorce. Na vrhu omare je ležalo več prahi kot na ostalih. Te omare pa moja mama ni pomila, ko je dve leti nazaj čistila podstrešje.

S prstom sem podrsala skozi prah in pustila črto. Narisala sem vesel obraz. Zagledala sem ključ in ga prijela – bil je prav tako strašno prašen, mimogrede. Ogledala sem si ga. Potem sem se zazrla v ključavnico na vratih in ga poskušala potisniti noter. Uspelo mi je. Ključ sem obrnila in glasno je zaškripalo, sato sem se zdrznila. Prijela sem za kovinska ročaja in odprla omaro.

Najprej me je napadla vojska prahu, da nekaj sekund nisem mogla ne videti, ne dihati. Kašljala sem in ga spravila stran od sebe. Potem sem se šele lahko zazrla v omaro. Imela je samo police. Na prvi in drugi je ležalo nekaj knjig, po videzu in prejšnjega stoletja. Na tretji je ležal star, precej lep nož v toku. Na četrti pa je bilo nekaj, kar je pritegnilo mojo pozornost.

Bila je škatla iz enakega lesa, z lepimi robovi, z izrezljanimi okraski in vzorci. Čisto spodaj je imela predalček z ročajem, enakim kot ga je imela omara. Imela je zlato ključavnico. Vzela sem jo s police in strmela vanjo. Bila je lepa. Sedla sem na tla in jo odložila predse. Poskušala sem dvigniti njen pokrov in uspelo mi je. Očitnmo ni bila zaklenjena. Prva stvar, ki sem jo uzrla, je bila slika družine nalepljena čez ogledalce, in zavedla sem se, da je to precej velika, prastara škatlica za nakit.

Potem sem pogledala družino na sliki in prepoznala dve osebi. Moja mama, in zraven nje, z roko okoli njenih ram, moj oče. Pred njima je stalo in mojega očeta za roko držalo drobno dekletce, ki ni moglo biti starejše od šestih let. Imela je velike lešnikove oči, kot moja mama, in vranje črne dolge valovite lase. Nosila je ljubko oblekico s pikami. V maminem naročju je ležal dojenček. Previdevala sem, da sem bila to jaz, saj je bila letnica na sliki 2007, leto mojega rojstva. Na robu je spodaj pisalo *i*Adam in Anya Graves z otoki*i*, kar mi ni nič povedalo o dekletu, ki je bilo zraven na sliki.

Pobrskala sem po škatli. Na dnu je ležal album slik tega dekletca in pod vsemi je pisalo Abigail. Nanj so bila naložela tri pisma, zraven njih majhna knjižica, ki bi lahko bila dnevnik, na vrhu pa še več slik naše družine. V nekaterih, ki so bile slikane pred mojim rojstvom, me še ni bilo. Zelo očitno je bilo, da je bilo to dekletce mojima staršema kot hčerka. Ali pa je bila res njuna hči.

Slike sem previdno zložila iz škatle. Ven sem pobrala pisma in prebrala, kaj je pisalo na ovojnicah. Bila so poslana od očet. Pro pismo, za mojo mamo, je bilo poslano leta 2021, dve leti nazaj… Ampak to ni bilo mogoče. Moj oče je umrl pred enajstimi leti. Pogledala sem še drugi dve pismi. Eno je bilo poslano leta 2012, za *i*Abigail Graves*i* – kar je imelo še manj smisla kot tiste slike prej. Morda sta le imela zelo rada hči od nekega prijetelja (kar bi bilo naravnost grozno, ko tako pomislim). Ampak priimek Graves. Če bi imela sestro, bi vedela, kajne? Zgrabila sem tretje pismo, ki je bilo spet poslano leta 2021, a je bilo tokrat naslovljeno name. *i*Name.*i* Moji prsti so strgali ovojnico in iz nje sem tresoče potegnila zastarel list papirja z očetovo pisavo.

______________
ja, vm, guys. sam raza mam cliffhangerje. zej pa čakte do petka, haha<3
umm, anyway, ja, k sm js pisala ta del, sm res mogla it preračunavat, kero leto je blo kej in je mal trajal, lol.