Strmela sem ven v dež in si pramen las navijala na prst. Sedela sem na kavču oblečena v svoj najljubši siv pulover in kavbojke. Glava me je še vedno bolela od stalnega zbujanja od prebliskov danes ponoči. Če se ura ni motila, je bilo zdajle natanko 17:46. Ob moji roki je bila še nedotaknjena skodelica zeliščnega čaja, ki ga prav gotovo ne bom nikoli spila. Bila sem sama doma.
Glavo sem zakopala v dlani in skušala pozabiti prebliske. In ne, niso bili o demonki, ki je morila naokrog, temveč o demonu. Videla sem ga že v prejšnjih sanjah. Morda pa sem bila le travmatizirana od profesorja Smitha. Vsake toliko časa se mi je v glavi pojavila misel, da bo na vrata hiše potrkal on, in vedno sem trznila.
Vstala sem s kavča in s seboj odnesla čaj, ki sem ga pustila v kuhinji. Iz omare sem potegnila vrečko čipsa in se sesedla nazaj na kavč. Televizijo sem imela prižgano le zato, da se nisem počutila preveč osamljeno. Nisem natanko vedela, kaj naj počnem. Nisem imela želje do sprehoda ali česarkoli drugega. Še čips mi ni teknil.
nelagodno sem se presedla, ko sem dobila občutek, da me nekaj opazuje. Strmela sem v televizor, ne da bi sploh razumela, kaj se je dogajalo, in se skušala znebiti občutka. Ozrla sem se po sobi in vstala.
Nekaj v zgornjem nadstropju je padlo na tla in se razbilo. Poskočila sem. Srce mi je razbijalo kot miši, ko sem sedla nazaj na kavč. Nenadoma sem od zgoraj zaslišala zvok, kot bi nekdo prevrnil celotno polico steklenih izdelkov. Potem je vse potihnilo in televizor se je izklopil. Hotela sem zavreščati, a sem ostala tiho. Luč je zacvrčala in ugasnila.
»Kdorkoli je to, ni smešno!« Zgrabila sem blazino – blazno morilsko orožje, kajne? – in se umaknila proti steni. Prišla sem v stik z lepljivo tekočino. Pogledala sem gor.
Vsa stena je bila premočena od krvi. Tokrat sem zares zavreščala. Stekla sem na drugo stran prostora, ko je kri začela počasi polzeti po ostalih stenah, kot bi bila v zgornjem nadstropju poplava krvi. Iz oči so se mi ulile solze in stekla sem po stopnicah navzgor. Poskušala sem prižgati luči, a ni bilo elektrike. Objela sem svojo blazino in stekla do vrat svoje sobe. Bila so zaklenjena. Znova in znova sem jih poskušala odpreti, a se niso hotela. Obrnila sem se in stekla nazaj v dnevno sobo. Kri je izginila.
»Halo?« Previdno sem se vrnila na kavč, a me je nekaj zgrabilo za pas. Začutila sem ostro bolečino v hrbtu, potem pa me je bitje spustilo. Moj hrbet ni krvavel.
Vstala sem in se ozrla nazaj, a bitja ni bilo več. Potem pa je v moji glavi začelo šumeti, kot tiste stare televizije, ko nimajo povezave. Najprej čisto tiho, le v ozadju, potem pa vedno glasneje. Pred očmi so se mi začele delati pike. Sesedla sem se na tla ob steno, iz katere je prej tekla kri, in poskušala dihati. Šumenje se je spremenilo v bobnenje. Z rokami sem si pokrila ušesa, a ni delovalo. Oči so se mi začele solziti. Po stenah navzdol so se kot žile ali korenine začele spuščati črte teme. Daljšale so se in večale, pokrita je bila celotna stena. Potem tri stene, potem tla, povsem me je obkrožila tema. Sedela sem v črni praznini.
Potem pa je nenadoma vsa tema izginila in spet sem sedela v dnevni sobi.
»Mislim, da so tvoje misli že dovolj uničene, Ava Graves,« sem iz kuhinje zaslišala glas.
****
*b*a sm pretiravala al sploh ni grozljiv?*b*
*b*pa vem, da zej not še ni velik karakterjov, ampak, če se vm da, ocente tele od 1 do 10:*b*
Abigail
Ava
Blake
Madeline
*b*bye, pa upam, da vm je bil del všeč<33*b*
Glavo sem zakopala v dlani in skušala pozabiti prebliske. In ne, niso bili o demonki, ki je morila naokrog, temveč o demonu. Videla sem ga že v prejšnjih sanjah. Morda pa sem bila le travmatizirana od profesorja Smitha. Vsake toliko časa se mi je v glavi pojavila misel, da bo na vrata hiše potrkal on, in vedno sem trznila.
Vstala sem s kavča in s seboj odnesla čaj, ki sem ga pustila v kuhinji. Iz omare sem potegnila vrečko čipsa in se sesedla nazaj na kavč. Televizijo sem imela prižgano le zato, da se nisem počutila preveč osamljeno. Nisem natanko vedela, kaj naj počnem. Nisem imela želje do sprehoda ali česarkoli drugega. Še čips mi ni teknil.
nelagodno sem se presedla, ko sem dobila občutek, da me nekaj opazuje. Strmela sem v televizor, ne da bi sploh razumela, kaj se je dogajalo, in se skušala znebiti občutka. Ozrla sem se po sobi in vstala.
Nekaj v zgornjem nadstropju je padlo na tla in se razbilo. Poskočila sem. Srce mi je razbijalo kot miši, ko sem sedla nazaj na kavč. Nenadoma sem od zgoraj zaslišala zvok, kot bi nekdo prevrnil celotno polico steklenih izdelkov. Potem je vse potihnilo in televizor se je izklopil. Hotela sem zavreščati, a sem ostala tiho. Luč je zacvrčala in ugasnila.
»Kdorkoli je to, ni smešno!« Zgrabila sem blazino – blazno morilsko orožje, kajne? – in se umaknila proti steni. Prišla sem v stik z lepljivo tekočino. Pogledala sem gor.
Vsa stena je bila premočena od krvi. Tokrat sem zares zavreščala. Stekla sem na drugo stran prostora, ko je kri začela počasi polzeti po ostalih stenah, kot bi bila v zgornjem nadstropju poplava krvi. Iz oči so se mi ulile solze in stekla sem po stopnicah navzgor. Poskušala sem prižgati luči, a ni bilo elektrike. Objela sem svojo blazino in stekla do vrat svoje sobe. Bila so zaklenjena. Znova in znova sem jih poskušala odpreti, a se niso hotela. Obrnila sem se in stekla nazaj v dnevno sobo. Kri je izginila.
»Halo?« Previdno sem se vrnila na kavč, a me je nekaj zgrabilo za pas. Začutila sem ostro bolečino v hrbtu, potem pa me je bitje spustilo. Moj hrbet ni krvavel.
Vstala sem in se ozrla nazaj, a bitja ni bilo več. Potem pa je v moji glavi začelo šumeti, kot tiste stare televizije, ko nimajo povezave. Najprej čisto tiho, le v ozadju, potem pa vedno glasneje. Pred očmi so se mi začele delati pike. Sesedla sem se na tla ob steno, iz katere je prej tekla kri, in poskušala dihati. Šumenje se je spremenilo v bobnenje. Z rokami sem si pokrila ušesa, a ni delovalo. Oči so se mi začele solziti. Po stenah navzdol so se kot žile ali korenine začele spuščati črte teme. Daljšale so se in večale, pokrita je bila celotna stena. Potem tri stene, potem tla, povsem me je obkrožila tema. Sedela sem v črni praznini.
Potem pa je nenadoma vsa tema izginila in spet sem sedela v dnevni sobi.
»Mislim, da so tvoje misli že dovolj uničene, Ava Graves,« sem iz kuhinje zaslišala glas.
****
*b*a sm pretiravala al sploh ni grozljiv?*b*
*b*pa vem, da zej not še ni velik karakterjov, ampak, če se vm da, ocente tele od 1 do 10:*b*
Abigail
Ava
Blake
Madeline
*b*bye, pa upam, da vm je bil del všeč<33*b*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
O moj bog! To je bilo pa srhljivo!!! Takoj k je luč ugasnila sem bila tko "oh hell no". Pa takrat k je kri začela tečt iz stene?! Nope. Jaz bi kriče zbežala iz hiše. Pa kdo je tisto na koncu v kuhinji?!?? Ne mi povedat da je to Abigail, ki je končno prišla do svoje tarče :sob:
V glavnem odličen del, res je srhljiv, in komaj čakam na naslednjega!
V glavnem odličen del, res je srhljiv, in komaj čakam na naslednjega!
1
kok sm js zej vesela<33 js ka sm to pisala sm bla tko: ne, to ni čist nč napet, more bit še bl. pol nakonc se mi je zdel že mal preveč srhliv lol<33 sm pa vesela, da ti je všeč
pa bomo vidl, kdo je...
pa bomo vidl, kdo je...
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omgg:sob: girl kaj ti bluzis da ni napet... to je dbest.. pacc pmojbog. obozujm avo, ona je def. 10/10 ahh girl ti si tok nadarjena. PROSM PROSMM PROSMMM IZDEJJ LNJIGOO. pacc rotim te:sob::pray: rabm jo v obliki knjige na kateri bo ponosn napisano tvojee imee<3 res si nadarjena loly, pomoje mas enga boljsih talentouu tuki na tej spletni stranii<3
rtmm
rtmm
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hehe jst genij šele na polovici
na tlele ocene
Abigail: men je ona ful všeč:rofl: sam mal preveč krvi pije tko da 8/10
Ava: Ava je tko okj... Pač človek prestopi na temno stran:sweat_smile: hechec fajna je fajna tko da ene 7/10
Blake: zakaj v vsaki knjigi k so taki knjigi mi taki tipi ratajo tok všeč... Čudna sm vem ja 9/10
Madeline: Jej njo pa res lovam zdej sm vidla da igra violino pa lovam ime tko da 9/10
Baileyyy
na tlele ocene
Abigail: men je ona ful všeč:rofl: sam mal preveč krvi pije tko da 8/10
Ava: Ava je tko okj... Pač človek prestopi na temno stran:sweat_smile: hechec fajna je fajna tko da ene 7/10
Blake: zakaj v vsaki knjigi k so taki knjigi mi taki tipi ratajo tok všeč... Čudna sm vem ja 9/10
Madeline: Jej njo pa res lovam zdej sm vidla da igra violino pa lovam ime tko da 9/10
Baileyyy
0
Moj odgovor:
jokam se
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sama doma
Sama sem doma moje mami in atija ni, sestra je en krožek končala že pred pol ure, pa starši vejo, da je tam in da jo morjo pobrat, me fuuuuuuul skrbi da se jim ni kej zgudil, nobenih kontaktov nimam razen babi k žvi zraven nas, pa je ni pa zravn ns žvijo tut moji bratranc pa sestrična pa njeni, sam tut njenih ni doma. nobenih kontaktov nimam, razen maminega outlooka k pa mal slabo dela, ni jih pa doma kakih 2 uri odkar sem jaz prišla dam, in zdej jokam. kva nej nardim






Pisalnica