Bilo je sredi noči. Ležala sem v postelji, obrnjena v notranjost sobe, s popolnoma odprtimi očmi. Kar predstavljala sem si, kako bi moje misli brenčale, če bi razmišljanje povzročilo zvok. Mimo hiše je pripeljal avto in sobo osvetlil z belo in rdečo svetlobo. Za trenutek se mi je zdelo, da vidim nekaj, a je bil le stol za pisalno mizo, na katerem je visela moja usnjena jakna. V desni roki sem močneje stisnila črn kamen, ki mi je visel okrog vratu.
Poskušala sem se prepričati, da me nič ne bo napadlo. Da je vse dobro.
*i*Nič ni dobro,*i* se je uprl del misli, ki je že sprejel, da bom za vedno imela travme.
*i*Nehaj,*i* sem se utišala in se obrnila na hrbet. V moje misli je prodrla slika trupla srne, ki sta jo pred dvema tednoma v kombi spravljala tista dva tipa s kapucama. Nisem hotela zaspati. In imeti še več nočnih mor. A počasi so moje misli začele postajati motne in zaspane. Strmela sem v letnice na lesenem stropu in začela oblikovati podobe v njih. Kot vedno je bilo na moji levi dekle s postrani očesoma in nosom na napačnem mesu. Naravnost nad mano je bil trikotnik.

Spomnila sem se na prvič, ko sem se počutila kot, da ne spadam v ta svet. Bil je prvi dan šole. Prvi dan prvega razreda. Še vedno sem se spomnila rdečega dežnega plašča, ki mi ga je kupila mama, ko je za pomiritev po očetovi ''smrti'' šla nakupovat, in črno-rdečega karirastega krila. Bila sem vesela. Še celo navdušena. Zadnji večer pred šolo sem mami razlagala, kaj vse bom počela z novimi prijatelji, o katerih sem vedno sanjala. A bila je nočna mora.

Dežnik – deževalo je – sem odložila na rob garderobe. Strmela sem v gruče otrok, ki so se veselo pogovarjali med sabo. Nekaj časa sem samo stala tam in jih tiho opazovala. Potem sem pristopila do skupine z dekletom prijaznega videza.
»Hej,« sem tiho pozdravila, a se ni zdelo, da bi me kdo slišal. Potem pa me je en fant opazil. Dregnil je punco zraven njega. Ta me je pogledala in mu nekaj zašepetala. Skozi celo skupino se je razlezel šepet in odmaknili so se od mene. Zmedeno sem strmela vanje. Obrnila sem se in se pridružila skupini, ki se je preobuvala na klopci sredi sobe, a so se odmaknili od mene. Na koncu sem sama sedela na klopci in si nesrečno sezuvala čevlje.

Prvi odmor smo imeli malico. Fant po imenu Kyle je prišel do mene.
»Je res, da je tvoj oče skočil iz devetega nadstropja?« je izstrelil. Vprašanje me je zadelo kot puščica.
»K-kaj? Ne!« sem se zgroženo uprla.
»Oh.« Kyle se je odmajal nazaj k novim prijateljem. Od takrat naprej so se me že na daleč izogibali. Med igralnim odmorom sem sama s seboj igrala šah, saj mi ni preostalo nič drugega.
Popoldne sem prišla domov, se mami zlagala, da je bilo lepo, in se sesedla v posteljo. Nekaj časa sem jokala, potem pa mi je zmanjkalo solz.

*

Nisem vedela, kaj naj počnem. Sedela sem na kavču in preklapljala med programi na televiziji, a se mi nič ni zdelo posebej zanimivo. Moja mama je v sobi brala, Leon in Max pa sta z očetom nekaj počela v sobi. Tako sem imela večino hiše zase. Počutila sem se prazno.
Z rokami sem objela kolena in poslušala jutranje novice, v katerih začuda niso povedali ničesar, kar bi me res zanimalo. Tedaj pa sem zaslišala zvonec. Skočila sem s kavča in pohitela do vrat. Odprla sem jih in tam me je čakalo presenečenje.
Madelinina starša. In nista bila videti prav srečna.
»Uhh, živjo?« sem zarmrala.
»Ava, je Madeline tu?« je vprašala Madelinina mama. Odkumala sem.
»Je kaj narobe?« sem previdno vprašala. Spogledala sta se.
»Izginila je.«
____________________________________________________________
hej ljudje<33
torj zej po dolgmu času spet nov delček. umes sm res mal zgubla idejo, kaj napišem v novmu delu. pa vem, da še zmeri ni nobenga novga karakterja, ampak jih bom zej počas začela dodajat, pa več se bo razkril, več napetosti bo, pa še več skrivnosti, tkoda bo ratal bl zanimiv, ker zdej se zgodba ubistvu šele začenja.
lp<33:kiss: