Pisalnica
Najprej tema. Potem pa glasovi, ki šepečejo okoli mene.
Obraz mi poboža žarek svetlobe. Počasi se začnem prebujati. Moje veke so še težke od spanca, toda vseeno odprem oči.
Osupnem. Zazrem se v očitno mojo spalnico, ki pa je prej dvorana kot spalnica. Stene so opažene s temnim lesom, ki pa se rahlo lesketa, kot da bi bila vanj ujeta magija. Po stenah visijo slike na platnih, tako živih barv in osupljivih prizorov, da kar ne moreš odtegniti pogleda. Po tleh so razgrnjene veličastne preproge, kot da ne bi sodile v svet umrljivih. Na njih se prepletajo geometrijski in cvetlični vzorci, orisi veličastnih magičnih bitij in še in še... Po stebričkih moje postelje se vijejo izrezljane vrtnice in ovijalke.
Od te lepote mi zastane dih. Razgledujem se po prostoru in skušam zaobjeti njegovo veličastnost.
Nenadoma pa mi nekaj pritegne pozornost. Zagledam se v balkonska vrata. Nekaj na njih me tako pritegne, da ne morem ustaviti želje, da bi šla pogledat. Bosih podplatov oddrsam do vrat in jih odprem. Stopim naprej in se znajdem na balkonu, ki odkriva prečudovit pogled. Pred mano se razgrinja mesto, popolnoma zgrajeno iz svetlečega se belega kamna. Prav vsaka stavba je okrašena s freskami in ornamenti iz zlata. Ko končno uspem odtrgati pogled z mesta, se zazrem v neskončne gozdove in travnike. Na levi se v daljavi svetijo pobeljeni vršaci gora, na desni pa se rahlo svetlikajo modrine morja.
"Vidim, da si odkrila naše lepote." Zdrznem se. Nenadoma se spomnim vsega, kar se je dogajalo pred prihodom sem.
Spomnim se Nata. In ta glas je do pičice enak njegovemu. Po hrbtu me spreleti srh.
Obrnem se. Zagledam se v Natove modre oči, ki me nepremično opazujejo. Nezavedno stopim korak nazaj. Pa še enega, dokler s hrbtom ne zadanem kamnite ograje balkona.
Nate se mi približa in se nasmehne. Ta nasmeh pa bi krut, kot sem mislila da bo, temveč je iskren in prijazen.
Kar naenkrat pa se zavem, da je Nate drugačen kot v šoli. Še enkrat ga premerim od glave do pet in nenadoma opazim njegova ušesa. "Tvo- Tvoja ušesa." Zajecljam. "Zašiljena so."
"Mislim, da bi bilo dobro, če stopiva noter. Veliko se imava za pogovoriti." me pozove Nate. 19. februar 2022
Obraz mi poboža žarek svetlobe. Počasi se začnem prebujati. Moje veke so še težke od spanca, toda vseeno odprem oči.
Osupnem. Zazrem se v očitno mojo spalnico, ki pa je prej dvorana kot spalnica. Stene so opažene s temnim lesom, ki pa se rahlo lesketa, kot da bi bila vanj ujeta magija. Po stenah visijo slike na platnih, tako živih barv in osupljivih prizorov, da kar ne moreš odtegniti pogleda. Po tleh so razgrnjene veličastne preproge, kot da ne bi sodile v svet umrljivih. Na njih se prepletajo geometrijski in cvetlični vzorci, orisi veličastnih magičnih bitij in še in še... Po stebričkih moje postelje se vijejo izrezljane vrtnice in ovijalke.
Od te lepote mi zastane dih. Razgledujem se po prostoru in skušam zaobjeti njegovo veličastnost.
Nenadoma pa mi nekaj pritegne pozornost. Zagledam se v balkonska vrata. Nekaj na njih me tako pritegne, da ne morem ustaviti želje, da bi šla pogledat. Bosih podplatov oddrsam do vrat in jih odprem. Stopim naprej in se znajdem na balkonu, ki odkriva prečudovit pogled. Pred mano se razgrinja mesto, popolnoma zgrajeno iz svetlečega se belega kamna. Prav vsaka stavba je okrašena s freskami in ornamenti iz zlata. Ko končno uspem odtrgati pogled z mesta, se zazrem v neskončne gozdove in travnike. Na levi se v daljavi svetijo pobeljeni vršaci gora, na desni pa se rahlo svetlikajo modrine morja.
"Vidim, da si odkrila naše lepote." Zdrznem se. Nenadoma se spomnim vsega, kar se je dogajalo pred prihodom sem.
Spomnim se Nata. In ta glas je do pičice enak njegovemu. Po hrbtu me spreleti srh.
Obrnem se. Zagledam se v Natove modre oči, ki me nepremično opazujejo. Nezavedno stopim korak nazaj. Pa še enega, dokler s hrbtom ne zadanem kamnite ograje balkona.
Nate se mi približa in se nasmehne. Ta nasmeh pa bi krut, kot sem mislila da bo, temveč je iskren in prijazen.
Kar naenkrat pa se zavem, da je Nate drugačen kot v šoli. Še enkrat ga premerim od glave do pet in nenadoma opazim njegova ušesa. "Tvo- Tvoja ušesa." Zajecljam. "Zašiljena so."
"Mislim, da bi bilo dobro, če stopiva noter. Veliko se imava za pogovoriti." me pozove Nate. 19. februar 2022
Moj odgovor:
#nevem ka nej
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
sola u naravi
oj js sm 7 razred in konc maja na moj rd gremo u solo u naravi.pac prejsn mesc so med roditelskega starsi in so se tk usi prtozva kam nas to pelejo k je tk 20min stran k bomo sam hodl pac nc druzga pa se sami taki ucitli grejo k nam nc nebi pustil in pac tk od ene moje orjatlce mami je rekla da na njenem mestu nebi sla sam da se nej sama odloci in oac sm misnla da ona tut nebo sla in pol me je mami upr ce grem da se nej sama odlocm in sm rrkla da ne pac da bi drgac sla sam da mi ni nekam za it ce se ucitli ne vejo ka bomo tm delal pa btw nas razred si jabke pa use mece po razredu pa fantje se grozn vedejo in pac ze to mi ni fajn da grem s takim razredom zato sm rekla da ne in zej tk edina ne grem in zej k bo konc pocitnic se bojo ze za sobe menl pa to in zih bo ful ucitlov uprasal kdo ne gre in k bojo rekl za mene me bojo usi "napadl" pa se bojo zejbaval da kao zato kr bi pogresala starse pa tut take ucitlce mam da bojo srpasval zaka ne grem in nevem ka nej odg
