Pisalnica
*i* JACK *i*
Usedel sem se na klop. Opazoval sem ljudi na krovu, ki jih je bilo kar veliko. Pograbil sem svoj zvezek z ilustracijami ter
peresnico. V roke sem prijel svinčnik ter ga ošilil z nožem. Začel sem risati deklico z njenim očkom, ki sta stala malo naprej od mene. Po nekaj minutah sem že imel skico in s tem sem zaključil. Svojih slik nikoli ne barvam.
Prišel je Fabrizio in še... nekdo drug, ki ga ne poznam.
"Dan," mii je ta rekel.
Vrnil sem mu pozdrav, nato sva se rokovala.
"Luigy," se je predstavil.
*To ime 'Luigy' sem si izmislila, ker se nisem spomnila, kako mu je bilo v filmu res ime:)*
"Jack Dawson."
Pogovarjali smo se o vsem mogočem, a največ o našem potovanju z Titanikom.
"Ladja je res ogromna," sem pripomnil.
"Ja, ima vse. Ravno včeraj sem po pomoti naletel na slaščičarno."
"Slaščičarno? In kaj si počel tam?"
"Kaj le? Kupil sem nekaj bonbonov. Bili so res dobri, danes bom šel še enkrat tja."
"No, jaz sem pa bil v kinu."
"Pa ti, Jack?" me je iznenada vprašal Fabrizio.
"Oh..." sem odvrnil.
"Jaz pa sem včeraj rešil punco pred smrtjo."
Obadva sta utihnila in me napeto pogledala.
"Vse nama povej." Je prosil Luigy.
"No, prav, no..."
Začel sem pripovedovati.
"Ležal sem na klopci in kadil, ko je pritekla neka punca, ki je ihtela. Opazoval sem jo, saj je stekla proti koncu ladje. Tiho sem se ji približal in ji preprečil, da bi skočila iz ladje."
Luigy in Fabrizio sta me pričakujoče gledala. Očitno sta uživala v mojem pripovedovanju.
Nato pa sem zagledal Rose, ki je prihajala proti nam.
"Moram iti, fanta. Se vidimo pozneje," sem rekel in vstal.
*i* ROSE *i*
Z zanimanjem sem opazovala Jackova prijatelja. Eden mi je pomahal in pomahala sem mu nazaj.
"Luigy! Nehaj!" mu je rekel Jack. "Pridi," se je obrnil k meni. Usedla sva se na drugo klop. "Kaj pa je to?" sem ga vprašala in pokazala na njegov rjav zvezek.
"Moj zvezek v katerega rišem," mi je odgovoril.
"Lahko vidim?"
"Seveda."
Odprl ga je.
"To sem narisal danes."
Pokazal je na sliko malega dečka in gospoda. Pokimala sem.
"Lepo." Sem rekla.
"To pa sem narisal v Parizu."
Zdaj je pokazal na žensko, ki je sedela za mizo.
"Je pomembna ženska. Polna ljubezni in topline."
Morala sem priznati, Jack je znal dobro risati.
"Izvrstno," sem rekla. "Dobro rišeš,"
"Hvala," mi je odvrnil Jack.
*
Haiiiii, pookies!! Kako smo? Še malo pa bo novo leto!! :stuck_out_tongue_closed_eyes:
Usedel sem se na klop. Opazoval sem ljudi na krovu, ki jih je bilo kar veliko. Pograbil sem svoj zvezek z ilustracijami ter
peresnico. V roke sem prijel svinčnik ter ga ošilil z nožem. Začel sem risati deklico z njenim očkom, ki sta stala malo naprej od mene. Po nekaj minutah sem že imel skico in s tem sem zaključil. Svojih slik nikoli ne barvam.
Prišel je Fabrizio in še... nekdo drug, ki ga ne poznam.
"Dan," mii je ta rekel.
Vrnil sem mu pozdrav, nato sva se rokovala.
"Luigy," se je predstavil.
*To ime 'Luigy' sem si izmislila, ker se nisem spomnila, kako mu je bilo v filmu res ime:)*
"Jack Dawson."
Pogovarjali smo se o vsem mogočem, a največ o našem potovanju z Titanikom.
"Ladja je res ogromna," sem pripomnil.
"Ja, ima vse. Ravno včeraj sem po pomoti naletel na slaščičarno."
"Slaščičarno? In kaj si počel tam?"
"Kaj le? Kupil sem nekaj bonbonov. Bili so res dobri, danes bom šel še enkrat tja."
"No, jaz sem pa bil v kinu."
"Pa ti, Jack?" me je iznenada vprašal Fabrizio.
"Oh..." sem odvrnil.
"Jaz pa sem včeraj rešil punco pred smrtjo."
Obadva sta utihnila in me napeto pogledala.
"Vse nama povej." Je prosil Luigy.
"No, prav, no..."
Začel sem pripovedovati.
"Ležal sem na klopci in kadil, ko je pritekla neka punca, ki je ihtela. Opazoval sem jo, saj je stekla proti koncu ladje. Tiho sem se ji približal in ji preprečil, da bi skočila iz ladje."
Luigy in Fabrizio sta me pričakujoče gledala. Očitno sta uživala v mojem pripovedovanju.
Nato pa sem zagledal Rose, ki je prihajala proti nam.
"Moram iti, fanta. Se vidimo pozneje," sem rekel in vstal.
*i* ROSE *i*
Z zanimanjem sem opazovala Jackova prijatelja. Eden mi je pomahal in pomahala sem mu nazaj.
"Luigy! Nehaj!" mu je rekel Jack. "Pridi," se je obrnil k meni. Usedla sva se na drugo klop. "Kaj pa je to?" sem ga vprašala in pokazala na njegov rjav zvezek.
"Moj zvezek v katerega rišem," mi je odgovoril.
"Lahko vidim?"
"Seveda."
Odprl ga je.
"To sem narisal danes."
Pokazal je na sliko malega dečka in gospoda. Pokimala sem.
"Lepo." Sem rekla.
"To pa sem narisal v Parizu."
Zdaj je pokazal na žensko, ki je sedela za mizo.
"Je pomembna ženska. Polna ljubezni in topline."
Morala sem priznati, Jack je znal dobro risati.
"Izvrstno," sem rekla. "Dobro rišeš,"
"Hvala," mi je odvrnil Jack.
*
Haiiiii, pookies!! Kako smo? Še malo pa bo novo leto!! :stuck_out_tongue_closed_eyes:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:two_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts:
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
snoopyyyy, to je perfektno:heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse:.
res, you got a talentttt!!!!!:hugging:
res, you got a talentttt!!!!!:hugging:
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
woooooow tooook dobr opisujes kt da bi gleala film res super si:heart::kissing_heart:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
