26. JANUAR
John, John, John in še enkrat John. Danes mi gre samo on po glavi. Tako sočuten je in popolnoma sem ... osupla! Naj povem na današnjem primeru.
Kot sem pisala, me je včeraj John branil pred Ericom in Phillipom. Ampak nisem pričakovala, da bo John prišel do mene med odmorom!
"Isabella," me je poklical. Moje ime je iz njegovih ust tako lepo zvenelo. "Si v redu?" Pogledal me je z globokimi modrimi oči.
"Govoriš o ... tem, kar se je zgodilo včeraj?" sem nekoliko nerodno vprašala. Prikimal je. "Oh, ne skrbi, v redu sem." Laž.
"Ne mislim, da si." Kako ve? Je bil detektiv v prejšnjem življenju? "Tvoja mimika je zelo nazorna."
"Ne, nisem v redu," sem končala rekla. "Ampak bom. Ni ti treba skrbeti zame."
"Kako dolgo se to že dogaja? Dobil sem občutek, da ni od včeraj."
"Ah, vleče se že stoletja."
Razmišljujoče je pogledal proti tlom. "Kaj je Eric mislil z vzdevkom *i*dekle iz smetnjaka*i*?"
In tako sva prišla do tega, da sem mu povedala mojo zgodbo. Ves čas me je sočutno gledal v moje temne oči.
"Če imaš tako zgodbo za sebe in potem doživljaš še to, ti verjetno ni prav lepo, kajne?" Žalostno sem prikimala. Na tako brezupno življenje sem se že navadila. "No, z veseljem ti bi to olajšal."
Nisem vedela, kaj naj rečem. Razumem me je in hotel mi je pomagati. Na svetu res obstajajo dobri ljudje. John sodi med njih. "Jaz ... ne vem, kaj naj ti rečem, John ..." Le nasmehnil se je.