25. DECEMBER (NEKOLIKO KASNEJE)
Odprem vrata Alexovo sobe in ga zagledam, kako žalostno sedi za svojo pisalno mizo.
"Alex?" ga pozdravim, a odgovora ne dobim. Stopim bližje k njegovemu stolu in ponovim: "Alex?"
"Pusti me prosim," mi po nekaj sekundah odvrne z zanj zelo tihim glasom.
Pogledam proti njegovem odsevu na oknu. Na očeh ima — kljub temu da ima glavo nagnjeno dol — solze. Takrat se mi je zares pošteno zasmilil. Kako mu lahko Frank naredi kaj takega? "Alex, ni ti treba skrivati solz," mu povem.
Na moje srečo me uboga in dvigne glavo ter se obrne proti meni. Nato počasi dvignem roko in mu ubrišem solze.
"Je ... Sarah ... že šla?"
"Da, odšla je po kosilu," mu odgovorim v upanju, da se bo vsaj malenkost razveselil.
"Zakaj si ostala z njima na kosilu, Isabella?" me nenadoma vpraša.
Sprva ne vem, kaj naj mu odgovorim. Šele zdaj sem se namreč zavedala, kakšno napako sem storila. Globoko ga pogledam v njegove temne oči in rečem: "Vem, da ne bi smela. Res ne vem, kaj mi je bilo. Ne bi smela biti z njima po tem, kaj sta ti storila."
"Verjamem ti," zdaj že malo glasneje pove. "Vsaj ne lažeš kot ati."
"Oh, tu sta, vidva!" zaslišim Frankov glas.
Mirno vstanem in se obrnem proti vratom. Tam zares stoji Frank. Na ustnicah ima še kar majhen madež živo rdeče šminke.
"Alex, kaj je s tabo?" začudeno vpraša, ko vidi svojega sina v solzah. Zaželim si, da bi prišel prej, ko mu še nisem ubrisala solz.
Ne morem se več zadrževati. Ivy je umrla šele pred tremi leti in sam ve, kako ga je to prizadelo. Poleg tega se tudi jasno zaveda, da Alex ne bo sprejel nove mame v svoje življenje. "Poglej!" zakričim in Franka jezno pogledam. "To si naredil ti s tisto svojo kravo, ki si še imen ne zna zapomniti za pet sekund!"
"Kako si jo drzneš ozmerjati s kravo?!" ogorčeno in jezno hkrati zakriči Frank, medtem ko se mu zenice vedno bolj širijo.
Sprehodim so do Franka in ga še bolj razburjeno pogledam v oči. "Ivy se verjetno obrača v grobu," mu povem. "Meni pa se obrača želodec, ko pogledam *i*njo*i* s teboj."