10. JANUAR
Oblačila. Čevlji. Osebna higiena. Zvezki in knjige. Zdaj imam pomoje res vse, zato se s svojimi dvema kovčkoma odpravim po stopnicah ven iz hiše.
Taksi me takrat že nestrpno čaka pred hišo in prav tako Alex s Frankom.
"Zadnjič si mi pozabila poslati sliko Atlantika z letala," me opomni Alex, medtem ko me z opozorilnim pogledom gleda v oči. "Tokrat jo pričakujem, Isabella."
"Ukaz sprejet, general," se zasmejem in ga za nekaj sekund objamem.
Nato se obrnem še proti Franku. Opazim, da je še kar je oblečen v svetlo modro srajco, ki jo ima za službo. Ko ga pogledam, me ne vidi, saj gleda v tla in z nogo brca kamenčke, zašle na naš pločnik. A iz njegovega pogleda ne morem ugotoviti ničesar, zato sprva ne vem, kako naj se poslovim.
"Frank," se oglasim in končno sem deležna njegove pozornosti.
"Mhm?" mi hladno odvrne in roke zatlači v žep.
Glede na ta ne preveč vesel odziv sem se odločila, da se bom od Franka najhitreje poslovila. "Odhajam nazaj v New York," rečem in pri tem pospravim ročaj na kovčkih, "zato adijo. Se vidiva julija."
"Adijo," zamomlja nazaj, jaz pa v prtljažnik naložim svojo prtljago. Kakšen nepozabljivo dober odhod. In zgleda, da je tudi vreme primerno mojemu odhodu. Ravno zdaj sem namreč na oknu opazila kaplje.
Ker se stanje v mojem družinskem življenju ni izboljšala v več kot dveh tednih, grem pogledat, kaj sem dogaja z ljubezenskim življenjem. Žal imam smolo tudi to. Moje opravičilo Johnu še kar očitno sameva. Ni mi odgovoril, saj ga še prebral ni. Po drugi strani pa je to popolnoma logično. Mislim, *i*malenkostno*i* sem ga res prevarala s Stephanom in tistim poljubom. Verjetno ga zaradi tega nisem vredna. Vendar bi mi še vedno lahko odgovoril! Kajne?
No, mogoče mu bom pisala znova. Da, bom, in sicer takoj, ko nehamo leteti skozi oblake.
Čakajte ... letimo skozi oblake ... To pomeni, da bomo kmalu pristali. Mislim, da vidim kopno in New York! Oh ja, spet sem v svojem ljubem mestu.