25. MAJ
*i*Če te ni opazil zdaj, te tudi kasnej ne bo.*i* Ta zakleta poved mi gre ves čas po glavi. Hkrati pa mi gredo po mislih tudi razno vprašanja. Je to res? Ali to ne velja za Johna? Se je Ivy zmotila (upam)? In če se ni motila, kako naj naredim, da me bo opazil?
"Isabella, pouk se začenja."
Takoj zaprem dnevnik in zagledam Johna. Je videl, kaj sem pisala? "Oh," je prva beseda, ki mi pade na pamet. Verjetno sem zgledala kot največje budalo.
"Kaj je ta blok, v katerega si pisala?" me vpraša.
Hudiča, kaj naj odgovorim? "Oh, to je samo zvezek za ... matematiko." Zgleda, da je beseda *i*oh*i* moja beseda dneva.
Začudeno me pogleda s svojimi lepimi modrimi očmi. "Črte so bile."
"Rajši pišem na črte kot na kvadratke," se zelo slabo zlažem.
"Tudi prav." Ne verjame mi. Saj je vseeno. Tako ali tako se ne zanima zame, kajne?
Po koncu te ure se sama odpravim proti omaracim, saj ima John namreč še eno uro.
Ko hodim po hodniku, pridem mimo oglasne deske. V oči mi pade zelo barvit plakat. Stopim bližje in si ogledam. Povabilo na zabavo je, ki jo organizirajo nekateri moji sošolci. Ah, pomislim, saj nikoli ne hodim na zabave, kajne?
Nenadoma me šine odlična ideja. Na zabavi ne bodo le moji sošolci, temveč tudi ljudje iz drugih šol. Zakaj se ne bi malo pozabavala? Mogoče se bo kdo v primerjavi z Johnom kaj pozanimal zame ...