22. MAJ
Vstopim v Stephano stanovanje na južnem delu Manhatnna in ugotovim, da je mnogo večje kot moje. Ne le da je večje — gromozansko je in vsebuje najmodernejšo opremo na trgu. V kuhinji so vse mogočni kuhinjski aparati in ne mislim preprostega kavnega, temveč taki, za katere bi trdila, da jih nikoli nisem videla. Potem je kavč. Kar vidim, kako kvaliteten je material, iz katerega je, in stavim, da je mehek kot goba. Levo od kavča je postavljena črna miza, ki ni ne majhna ne velika, okoli nje pa so razporejeni stoli, ki zgledajo neverjetno udobni. Vse skupaj pa jedilnico in kuhinjo obdaja mišje siva barva, ta se nekoliko svetlika. Kdo ve, kaj se skriva v kopalnici in spalnici ... Ampak od kod ima običajen študent toliko denarja? Jaz definitivno nisem imela toliko denarja, pa se ne smatram za revno.
Kakorkoli, bolj kot to me je zaskrbelo, kje sploh je Stephan. Vrata so bila odklenjena, a verjetno zato, ker me pričakuje. Ali pač ne?
"Stephan?" vzkliknem, zdaj že precej začudeno in tudi malo prestrašeno. "Kje si, Stephan?"
Še kar ni odziva. Odločim se, da odprem vrata na desni. Tam me pričaka nekaj, kar sem še najmanj pričakovala. Zraven vrat stoji Stephan, ki precej strastno poljublja neko vitko in drobno rdečelase dekle. Da, prav sem zapisala, *i*poljublja*i* jo. Zato so torej vrata odprta. Moj sošolec me definitivno ni pričakoval, ampak neko drugo žensko. Ničesar več ne razumem, resnično ničesar več ...
"Kdo je to?" vpraša zmedena rdečelaska in se ozira zdaj k meni zdaj k Stephanu. "Vprašala sem te, kdo je to!"
Sošolec prime dekle za ramo in ji reče: "Odidi, Cath. Obljubim, da te bom kasneje poklical."
*i*Cath*i* ali kakorkoli ji je že ime kot veverica hitro zapusti prostor. Tako kajkmalu zaslišim, kako se zapirajo vhodna vrata.
"Isabella, jaz ..."
"Ni mi treba razlagati, vse vem, dokaj očitno je bilo," ga v umirjenem tonu prekinem.
"Bila je le moja zares histerična sestrična," se mi zlaže, medtem ko gleda v moje oči. Kako si drzne?
Moja lica verjetno popolnoma potemnijo in kar čutim, kako se moje temne zenice širijo. "Oh, res?" v navalu jeze izrečem. "Nisem vedela, da se sestrične in bratranci tako silno poljubljajo!"
Sledi nekaj trenutkov tišine. Zdi se mi, kot da se Stephan odloča, ali bo govoril resnico ali se bo zopet zlagal. "Lahko ti razložim ..."
"Ne," ga hladno zavrnem, medtem pa komaj skrivam solze. Vsaka njegova beseda, ki jo izreče iz teh lažnivih ust, boli bolj kot katerikoli nož. "Nočem več poslušati tvojih laži. Samo povej mi, zakaj vse to."
Stephan se vda in končno preneha lagati. Namesto tega globoko vdihne zrak in nato spregovori: "No, preprosto povedano sem se te naveličal. Nikoli nisem maral piflark, ljubša so mi druga dekleta." Zavijem z očmi. Kako sem lahko to ugotovila šele zdaj?
"In od kod ta oprema? Samo študent si, ne pa veleposestnik," nadaljujem in zdaj pustim, da mi solze prosto tečejo po licih. "Verjetno je to povezano z vsemi puncami, ne?"
"Tako je," mirno odvrne, kot se trenutno sploh ne bi prepirala. "Ve ženske ste pač pripravljene dati kar veliko denarcev takim lepotcem, kot sem jaz. Zaplete se, če vas pustim!"
"Z besedami ne znam opisati tvojo hudobo, Stephan, ampak upam, da je ne bom nikoli več deležna."
Isti trenutek zaprem vrata spalnice, nato pa odidem proti svojemu stanovanju. Tam se resno začnem spraševati, ali bom sploh kdaj doživela svoj trenutek sreče. Sem res lahko že od začetka življenja obsojena na nesrečo? Resno, vedno, ko se mi zdi, da se bo zgodilo nekaj dobrega, se to spreobrne na slabo. Isto je z mojim ljubezenskim življenjem, kot ste lahko videli. Kdo za vraga je potem pravi zame, tisti, za katerega se bo vredno truditi?
Oh, mislim, da vem, kdo je to. Spomnim na nekdanjo ljubezen iz gimnazije, ki ni nikoli obupala nad mano ali mi škodovala. John Hughes. On je bil pravi, ne Stephan. Končno, končno vem.
Obrišem si solze, ki sem jih pretočila pri hoji po Manhatnnu. Konec koncev pa morda nimam take nesreče, se vam ne zdi?
Lp,
dekle iz smetnjaka