PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 3. epizoda, 32. del
3
22. MAJ
Vstopim v Stephano stanovanje na južnem delu Manhatnna in ugotovim, da je mnogo večje kot moje. Ne le da je večje — gromozansko je in vsebuje najmodernejšo opremo na trgu. V kuhinji so vse mogočni kuhinjski aparati in ne mislim preprostega kavnega, temveč taki, za katere bi trdila, da jih nikoli nisem videla. Potem je kavč. Kar vidim, kako kvaliteten je material, iz katerega je, in stavim, da je mehek kot goba. Levo od kavča je postavljena črna miza, ki ni ne majhna ne velika, okoli nje pa so razporejeni stoli, ki zgledajo neverjetno udobni. Vse skupaj pa jedilnico in kuhinjo obdaja mišje siva barva, ta se nekoliko svetlika. Kdo ve, kaj se skriva v kopalnici in spalnici ... Ampak od kod ima običajen študent toliko denarja? Jaz definitivno nisem imela toliko denarja, pa se ne smatram za revno.
Kakorkoli, bolj kot to me je zaskrbelo, kje sploh je Stephan. Vrata so bila odklenjena, a verjetno zato, ker me pričakuje. Ali pač ne?
"Stephan?" vzkliknem, zdaj že precej začudeno in tudi malo prestrašeno. "Kje si, Stephan?"
Še kar ni odziva. Odločim se, da odprem vrata na desni. Tam me pričaka nekaj, kar sem še najmanj pričakovala. Zraven vrat stoji Stephan, ki precej strastno poljublja neko vitko in drobno rdečelase dekle. Da, prav sem zapisala, *i*poljublja*i* jo. Zato so torej vrata odprta. Moj sošolec me definitivno ni pričakoval, ampak neko drugo žensko. Ničesar več ne razumem, resnično ničesar več ...
"Kdo je to?" vpraša zmedena rdečelaska in se ozira zdaj k meni zdaj k Stephanu. "Vprašala sem te, kdo je to!"
Sošolec prime dekle za ramo in ji reče: "Odidi, Cath. Obljubim, da te bom kasneje poklical."
*i*Cath*i* ali kakorkoli ji je že ime kot veverica hitro zapusti prostor. Tako kajkmalu zaslišim, kako se zapirajo vhodna vrata.
"Isabella, jaz ..."
"Ni mi treba razlagati, vse vem, dokaj očitno je bilo," ga v umirjenem tonu prekinem.
"Bila je le moja zares histerična sestrična," se mi zlaže, medtem ko gleda v moje oči. Kako si drzne?
Moja lica verjetno popolnoma potemnijo in kar čutim, kako se moje temne zenice širijo. "Oh, res?" v navalu jeze izrečem. "Nisem vedela, da se sestrične in bratranci tako silno poljubljajo!"
Sledi nekaj trenutkov tišine. Zdi se mi, kot da se Stephan odloča, ali bo govoril resnico ali se bo zopet zlagal. "Lahko ti razložim ..."
"Ne," ga hladno zavrnem, medtem pa komaj skrivam solze. Vsaka njegova beseda, ki jo izreče iz teh lažnivih ust, boli bolj kot katerikoli nož. "Nočem več poslušati tvojih laži. Samo povej mi, zakaj vse to."
Stephan se vda in končno preneha lagati. Namesto tega globoko vdihne zrak in nato spregovori: "No, preprosto povedano sem se te naveličal. Nikoli nisem maral piflark, ljubša so mi druga dekleta." Zavijem z očmi. Kako sem lahko to ugotovila šele zdaj?
"In od kod ta oprema? Samo študent si, ne pa veleposestnik," nadaljujem in zdaj pustim, da mi solze prosto tečejo po licih. "Verjetno je to povezano z vsemi puncami, ne?"
"Tako je," mirno odvrne, kot se trenutno sploh ne bi prepirala. "Ve ženske ste pač pripravljene dati kar veliko denarcev takim lepotcem, kot sem jaz. Zaplete se, če vas pustim!"
"Z besedami ne znam opisati tvojo hudobo, Stephan, ampak upam, da je ne bom nikoli več deležna."
Isti trenutek zaprem vrata spalnice, nato pa odidem proti svojemu stanovanju. Tam se resno začnem spraševati, ali bom sploh kdaj doživela svoj trenutek sreče. Sem res lahko že od začetka življenja obsojena na nesrečo? Resno, vedno, ko se mi zdi, da se bo zgodilo nekaj dobrega, se to spreobrne na slabo. Isto je z mojim ljubezenskim življenjem, kot ste lahko videli. Kdo za vraga je potem pravi zame, tisti, za katerega se bo vredno truditi?
Oh, mislim, da vem, kdo je to. Spomnim na nekdanjo ljubezen iz gimnazije, ki ni nikoli obupala nad mano ali mi škodovala. John Hughes. On je bil pravi, ne Stephan. Končno, končno vem.
Obrišem si solze, ki sem jih pretočila pri hoji po Manhatnnu. Konec koncev pa morda nimam take nesreče, se vam ne zdi?
Lp,
dekle iz smetnjaka
Vstopim v Stephano stanovanje na južnem delu Manhatnna in ugotovim, da je mnogo večje kot moje. Ne le da je večje — gromozansko je in vsebuje najmodernejšo opremo na trgu. V kuhinji so vse mogočni kuhinjski aparati in ne mislim preprostega kavnega, temveč taki, za katere bi trdila, da jih nikoli nisem videla. Potem je kavč. Kar vidim, kako kvaliteten je material, iz katerega je, in stavim, da je mehek kot goba. Levo od kavča je postavljena črna miza, ki ni ne majhna ne velika, okoli nje pa so razporejeni stoli, ki zgledajo neverjetno udobni. Vse skupaj pa jedilnico in kuhinjo obdaja mišje siva barva, ta se nekoliko svetlika. Kdo ve, kaj se skriva v kopalnici in spalnici ... Ampak od kod ima običajen študent toliko denarja? Jaz definitivno nisem imela toliko denarja, pa se ne smatram za revno.
Kakorkoli, bolj kot to me je zaskrbelo, kje sploh je Stephan. Vrata so bila odklenjena, a verjetno zato, ker me pričakuje. Ali pač ne?
"Stephan?" vzkliknem, zdaj že precej začudeno in tudi malo prestrašeno. "Kje si, Stephan?"
Še kar ni odziva. Odločim se, da odprem vrata na desni. Tam me pričaka nekaj, kar sem še najmanj pričakovala. Zraven vrat stoji Stephan, ki precej strastno poljublja neko vitko in drobno rdečelase dekle. Da, prav sem zapisala, *i*poljublja*i* jo. Zato so torej vrata odprta. Moj sošolec me definitivno ni pričakoval, ampak neko drugo žensko. Ničesar več ne razumem, resnično ničesar več ...
"Kdo je to?" vpraša zmedena rdečelaska in se ozira zdaj k meni zdaj k Stephanu. "Vprašala sem te, kdo je to!"
Sošolec prime dekle za ramo in ji reče: "Odidi, Cath. Obljubim, da te bom kasneje poklical."
*i*Cath*i* ali kakorkoli ji je že ime kot veverica hitro zapusti prostor. Tako kajkmalu zaslišim, kako se zapirajo vhodna vrata.
"Isabella, jaz ..."
"Ni mi treba razlagati, vse vem, dokaj očitno je bilo," ga v umirjenem tonu prekinem.
"Bila je le moja zares histerična sestrična," se mi zlaže, medtem ko gleda v moje oči. Kako si drzne?
Moja lica verjetno popolnoma potemnijo in kar čutim, kako se moje temne zenice širijo. "Oh, res?" v navalu jeze izrečem. "Nisem vedela, da se sestrične in bratranci tako silno poljubljajo!"
Sledi nekaj trenutkov tišine. Zdi se mi, kot da se Stephan odloča, ali bo govoril resnico ali se bo zopet zlagal. "Lahko ti razložim ..."
"Ne," ga hladno zavrnem, medtem pa komaj skrivam solze. Vsaka njegova beseda, ki jo izreče iz teh lažnivih ust, boli bolj kot katerikoli nož. "Nočem več poslušati tvojih laži. Samo povej mi, zakaj vse to."
Stephan se vda in končno preneha lagati. Namesto tega globoko vdihne zrak in nato spregovori: "No, preprosto povedano sem se te naveličal. Nikoli nisem maral piflark, ljubša so mi druga dekleta." Zavijem z očmi. Kako sem lahko to ugotovila šele zdaj?
"In od kod ta oprema? Samo študent si, ne pa veleposestnik," nadaljujem in zdaj pustim, da mi solze prosto tečejo po licih. "Verjetno je to povezano z vsemi puncami, ne?"
"Tako je," mirno odvrne, kot se trenutno sploh ne bi prepirala. "Ve ženske ste pač pripravljene dati kar veliko denarcev takim lepotcem, kot sem jaz. Zaplete se, če vas pustim!"
"Z besedami ne znam opisati tvojo hudobo, Stephan, ampak upam, da je ne bom nikoli več deležna."
Isti trenutek zaprem vrata spalnice, nato pa odidem proti svojemu stanovanju. Tam se resno začnem spraševati, ali bom sploh kdaj doživela svoj trenutek sreče. Sem res lahko že od začetka življenja obsojena na nesrečo? Resno, vedno, ko se mi zdi, da se bo zgodilo nekaj dobrega, se to spreobrne na slabo. Isto je z mojim ljubezenskim življenjem, kot ste lahko videli. Kdo za vraga je potem pravi zame, tisti, za katerega se bo vredno truditi?
Oh, mislim, da vem, kdo je to. Spomnim na nekdanjo ljubezen iz gimnazije, ki ni nikoli obupala nad mano ali mi škodovala. John Hughes. On je bil pravi, ne Stephan. Končno, končno vem.
Obrišem si solze, ki sem jih pretočila pri hoji po Manhatnnu. Konec koncev pa morda nimam take nesreče, se vam ne zdi?
Lp,
dekle iz smetnjaka
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
že od začetka sm sumla da je Stephan baraba. zdj si to potrdila. pač ta del ma pravo odzadje. pač js sm bla na začetku tko: "zaka gre ona k tebu čudaku?" ampak pol je vse postal jasno. pa ta Cath me zanima kak dolg bo pri njem. Pa kak si upa tko lagat?! povej. ratala si dolgočasna, ne maram te, bye! konec. ne pa to! ker bučman! če se vrne k johnu bom happy. drgač pa ti si vse to že planirala od začetka, ane? perfect del, drgač!:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Končno je pustila to barabo. Ne mara piflark?! Lepo te prosim. Če imaš dobre ocene še ne pomeni, da si piflar. Ampak upam, da jo bo John vzel nazaj. HITRO NAPIŠI NOV DEL NA KOLENIH TE PROSIM. Drugače pa enako kot Zvezdica.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
jaz sem misla, da je stephan dober, upala sem na to! :sob::sob::sob:
btw ful dober del :heart_eyes::heart_eyes:
btw ful dober del :heart_eyes::heart_eyes:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
