23. MAJ
Morda je tole prehitro. Morda pa ne, nisem prepričana. A kljub vsemu sem se odločila, da oddidem v Johnovo začasno stanovanje v mestu. Imam pa pri tem res veliko srečo, da New York poznam skoraj že tako dobro kot lasten žep in da sem nekoč radovedno sledila senznacionalnim novinarjem, ki so skušali priti do njega.
Tako hitro najdem majhno stolpnico, pred katero je zvonec, na katerem so poleg imen stanovanj zapisani priimki lastnikom. Takoj ga najdem — Hughes, 1B. V navalu živčnosti vstopim notri in zdrvim po ozkih stopnicah. Zdaj pa zares.
Ko odpre vrata in ga končno zagledam, njegov izraz na obrazu postane izredno začuden, a kljub temu je še zmeraj tako privlačen, da mi srce pade v hlače. Nosi bledo modro srajco in črne ozke kavbojke, ki poudarijo njegovo sloko postavo. Njegov obraz ima še zmeraj popolne poteze, s katerimi ga je pošteno obdarila mati narava, pika na i pa so seveda oči. Vsa ta modrina, ki se široko razprostira po površini očesa, v katero bi se človek najraje potopil kot se v morje in tam za vedno ostal ... Perfekten je, kakor je bil vedno, če povzamem.
"Isabella?" začudeno spregovori, kot bi bila zadnja oseba, ki bi jo danes pričakoval. Mogoče tudi sem.
"Živjo, John," izrečem najbolj bedni pozdrav na svetu. "Nujno moram govoriti s tabo, res je nujno in zato ne more čakati."
John zmedeno prikima in skupaj stopiva v njegovo majhno, a udobno prebivališče, ki me po izgledu zelo spominja na mojega. Pravzaprav je občutek, kot da sem pri meni doma, le da nisem sama.
"Čemu si prišla, Isabella? Nisem te kajti pričakoval," izreče, ko zaklene vrata in pozornost nameni meni.
"No, se ti resnično niti sanja ne?" se na rahlo zasmejem, a sogovorniku se to zdi še najmanj smešno. "Zaradi naju je."
Njegove sinje zenice se od adrenalina neverjetno razširijo, nenadoma pa postane tudi razdalja med nama izredno majhna. "Zaradi naju?" z veliko zmedo v glasu ponovi moje besede.
"Prav si imel o Stephanu, veš, in Jane prav tako," začnem pripovedovati. "Človek je res ... ne morem opisati, kako zloben je. A točno tako, kot sta vidva trdila."
"Kaj ti je naredil?" z resnim in globokim glasom vpraša in res je zaznati, kako se boji zame. Tako romantično.
"Varal me je," izrečem, kljub temu da mi gredo te besede izredno težko iz ust. "Nimam pojma, s kom, ampak res me je varal. In to ni vsa zgodba. Vse to je bilo načrtovano. Bila sem le ena izmed deklet, ki jih je izkotistil, da bi od njih dobil čim več denarja. Nikoli v svojem življenju še nisem bila tako izkoriščena kot zdaj, a ..."
Pustim, da mi zoprna solza steče po levem licu, John pa me medtem nepremično gleda. "Nadaljuj," me spodbudi."
Vzamem škatlo robcev, ki leži na jedilni mizi, in si izpraznim nos, preden nadaljujem: "A ob tem sem nekaj pomembnega spoznala. Zdaj vem, da si me ljubil tudi takrat, ko si šel v Montano in da je isto trenutno. Ljubim pa tudi jaz, John."
Sledi nekaj trenutkov tišine, ko si še najmanj znam predstavljati, kaj se mu plete po glavi.
"Mi ... mi odpustiš?" vprašam, medtem ko živčno pogledujem proti njegovim sinjim očem, ki mi ne dajo odgovora.
"Seveda ti! Nisem bil dovolj očiten, kaj?" se zasmeje.
Začudim se, to namreč ne more biti resničnost, to se zares ne more dogajati. Imam srečo! To, kar nikoli v življenju nimam ... "Ne, ugibam, ampak zdelo se mi je ..."
Še preden uspem dokončati to, kar sem hotela, se najine ustnice združijo. Kot v kakšni neumni ljubezenski komediji. Čustva pač vedno zmagajo nad razumom. Ni tako?
Lp,
dekle iz smetnjaka