PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 3. epizoda, 36. del
4
30. MAJ
"Živjo, mi lahko prosim pomagaš?" tik za mojim hrbtom zaslišim ženski visoki glas z izjemnim avstralskim naglasom.
Obrnem se in se ozrem proti visokemu in suhemu dekletu moje starosti. Ta se mi nedolžni smeji in njen nasmešek je razširjen po celem njenem rahlo bledem obrazu. Prav tako me nedolžno opazuje s svojimi velikimi žadastimi očmi. Njeni izredno dolgi rdečkasti lasje se razpostrirajo njenem dolgem hrbtu in zraven tudi po vpadni majici z ogromnim napisom *i*I love NYC*i*. Konice las pa ji sežejo celo že do začetka širokih belih kavbojk.
"Seveda, kaj pa je narobe?" čim bolj vljudno vprašam.
Rdečeleska mi odgovori: "Sem Lydia Jackson in tu naj bi bilo moje začasno študijsko stanovanje, vendar ga ne najdem. Samo zanima me, če morda veš, kje bi bilo?"
"Katero številko pa so ti sporočili?"
Lydia nekaj sekund nekoliko premišljuje, zatem pa mi pove številko.
"A9? To je na koncu tega hodnika," potujem s prsti po zraku.
"Oh, hvala ti!" se oddahne Lydia, kmalu pa na plan potegne list, na katerem je velikanska koda. "Še nekaj te moram vprašati — bi morda sodelovala na moji anketi? Pred začetkom prvega letnika moramo namreč vsi študenti izvesti neko anketo po lastni izbiri in res bi čim prej rada dobila glasove od kogarkoli že, veš."
"V redu, ni problema," odvrnem, vzamem svoj telefon iz žepa ter skeniram kodo. "Rešila bom takoj, ko bom lahko."
"Res ti hvala!" se ponovno zahvali dekle in nato steče do svojega novega stanovanja.
Sama pa odidem nazaj v svoje stanovanje in nenadoma odprem spletno stran, ki sem jo skenirala. Vprašanja se seveda nanašajo na New York. To dekle pa je res prava oboževalka! Ampak zgledala je prikupna.
*
"Stephana ni več na tvoji fakulteti," končno izreče John, ki sem ga več minut vneto spraševala, zakaj se mi zdi, da nekaj skriva.
Ob njegovih besedah otanem brez ene samcate besede. Kako je za vraga hudiča? Saj se zavedam tega, da ni primeren kandidat za to fakulteto in brez občutka krivde trdim, da bi moral izbrati kakšno lažjo. Vendar vseeno je tak poseben počutek, ko izveš kaj takega.
"Si v redu, Isabella?" me začudeno vpraša John. "Zgledaš, kot da bi slišala najbolj neverjetno novico na svetu."
"Ne skrbi," se izgovorim in v tem istem trenutku se mi pojavi vprašanje, na katerega si izredno želim odgovora. "Zakaj pa Stephana ni več na moji fakulteti?"
"Prijavil sem ga," mi pove, kot da to dejanje ne bi bilo nič posebnega. Vendar to je nekaj pomembnega! Naredil je nekaj, na kar sem jaz ... pozabila. Resno, žrtvin fant prijavi storilca, ker žrtev na to pozabi!
"Žal mi je, John, jaz bi morala storiti to, ne ti, ti pravzaprav nimaš nič s tem," se mu opravičim. "Res ne vem, kako sem lahko pozabila ..."
"Ne obremenjuj se s tem, prav ničesar me nisi prikrajšala," mirno odvrne. Kako je lahko tako skromen?
"Hvala ti," se mu čez nekaj trenutkov molka zahvalim. Na srečo tega nisem pozabila ...
John se mi na rahlo nasmeje, naslednji moment pa so najine ustnice že druga na drugi. Občutek ni božanski, saj prevladuja nekakšna deja vu. Zdi se mi namreč, kot da sem odpotovala v preteklost, v čas pred Stephanom. V čas, ko je v meni prevladovala sreča. No ja, če dobro premislim, je zdaj isto.
Lp,
dekle iz ... New Yorka
"Živjo, mi lahko prosim pomagaš?" tik za mojim hrbtom zaslišim ženski visoki glas z izjemnim avstralskim naglasom.
Obrnem se in se ozrem proti visokemu in suhemu dekletu moje starosti. Ta se mi nedolžni smeji in njen nasmešek je razširjen po celem njenem rahlo bledem obrazu. Prav tako me nedolžno opazuje s svojimi velikimi žadastimi očmi. Njeni izredno dolgi rdečkasti lasje se razpostrirajo njenem dolgem hrbtu in zraven tudi po vpadni majici z ogromnim napisom *i*I love NYC*i*. Konice las pa ji sežejo celo že do začetka širokih belih kavbojk.
"Seveda, kaj pa je narobe?" čim bolj vljudno vprašam.
Rdečeleska mi odgovori: "Sem Lydia Jackson in tu naj bi bilo moje začasno študijsko stanovanje, vendar ga ne najdem. Samo zanima me, če morda veš, kje bi bilo?"
"Katero številko pa so ti sporočili?"
Lydia nekaj sekund nekoliko premišljuje, zatem pa mi pove številko.
"A9? To je na koncu tega hodnika," potujem s prsti po zraku.
"Oh, hvala ti!" se oddahne Lydia, kmalu pa na plan potegne list, na katerem je velikanska koda. "Še nekaj te moram vprašati — bi morda sodelovala na moji anketi? Pred začetkom prvega letnika moramo namreč vsi študenti izvesti neko anketo po lastni izbiri in res bi čim prej rada dobila glasove od kogarkoli že, veš."
"V redu, ni problema," odvrnem, vzamem svoj telefon iz žepa ter skeniram kodo. "Rešila bom takoj, ko bom lahko."
"Res ti hvala!" se ponovno zahvali dekle in nato steče do svojega novega stanovanja.
Sama pa odidem nazaj v svoje stanovanje in nenadoma odprem spletno stran, ki sem jo skenirala. Vprašanja se seveda nanašajo na New York. To dekle pa je res prava oboževalka! Ampak zgledala je prikupna.
*
"Stephana ni več na tvoji fakulteti," končno izreče John, ki sem ga več minut vneto spraševala, zakaj se mi zdi, da nekaj skriva.
Ob njegovih besedah otanem brez ene samcate besede. Kako je za vraga hudiča? Saj se zavedam tega, da ni primeren kandidat za to fakulteto in brez občutka krivde trdim, da bi moral izbrati kakšno lažjo. Vendar vseeno je tak poseben počutek, ko izveš kaj takega.
"Si v redu, Isabella?" me začudeno vpraša John. "Zgledaš, kot da bi slišala najbolj neverjetno novico na svetu."
"Ne skrbi," se izgovorim in v tem istem trenutku se mi pojavi vprašanje, na katerega si izredno želim odgovora. "Zakaj pa Stephana ni več na moji fakulteti?"
"Prijavil sem ga," mi pove, kot da to dejanje ne bi bilo nič posebnega. Vendar to je nekaj pomembnega! Naredil je nekaj, na kar sem jaz ... pozabila. Resno, žrtvin fant prijavi storilca, ker žrtev na to pozabi!
"Žal mi je, John, jaz bi morala storiti to, ne ti, ti pravzaprav nimaš nič s tem," se mu opravičim. "Res ne vem, kako sem lahko pozabila ..."
"Ne obremenjuj se s tem, prav ničesar me nisi prikrajšala," mirno odvrne. Kako je lahko tako skromen?
"Hvala ti," se mu čez nekaj trenutkov molka zahvalim. Na srečo tega nisem pozabila ...
John se mi na rahlo nasmeje, naslednji moment pa so najine ustnice že druga na drugi. Občutek ni božanski, saj prevladuja nekakšna deja vu. Zdi se mi namreč, kot da sem odpotovala v preteklost, v čas pred Stephanom. V čas, ko je v meni prevladovala sreča. No ja, če dobro premislim, je zdaj isto.
Lp,
dekle iz ... New Yorka
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
okej. odličen del. zdej pa se lotim moje analize (sori če te moti). Ta Linda bi še znala bit kej zram, ker nov lik nov zaplet oz. nova pomoč/prijateljica. kr drgač tega dela sploh ne bi blo. Pa tale Johnova prijava Isabelli ni bla čist pričakovana. sam tale zadnji odstavek je res nekam zanimiv. pač obožujem to zgodbo pa nov podpis, haha. *i*dekle iz .... New Yorka*i* res dober del. vsaka čast:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
