PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 3. epizoda, zadnji del
3
17. AVGUST (ČEZ ŠTIRI LETA)
Odmaknem glavo od Johna in se zazrem v njegove sinje oči. Zopet se mi zdi, da sem se potopila pod vrhove visokih valov in da si ogledujem podvodni svet pod menoj ... Oh, pred več leti so mi bile oddaljene, zdaj pa jih vidim vsak dan! Hvala bogu za to, ker se mi dozdeva, da sem bolj kot v njega samega zaljubljena v te oči. A kaj morem? Vsako jutro se zbuditi ob pogledu na te zenice je res čarobno ...
"Kako se ti zdi, ko si končala z vsem?" tišino prekine John in njegov glas je malenkost nežnejši.
"Dobro je in tudi neverjetno," skromno odgovorim. Trenutek zatem se spomnim vprašanja zanj. "Kaj pa midva, John? Kaj se bo zgodilo z nama zdaj, ko je vse to mimo?"
"Zveniš, kot da bi se rada ločila od mene."
Vstanem iz kavča in vzkliknem: "Nikoli ne bi pomislila na kaj takega, nikoli in nikdar!", zatem pa sedem nazaj zraven njega. "Še vedno čakam na tvoj odgovor, veš."
John nagne glavo v razmislek in na trnih čakam na njegov odziv. Ko bi mi le že povedal, česa se je domislil. "Dajva čas času. Do takrat pa uživajva, kot da ni nikogar drugega na svetu razen naju."
"Kako poetično," se nasmehnem in se mu zvijem v poljub.
*
"Upam, da je to dobro darilo za rojstni dan," rečem svoji mami, ki sedi nasproti mene v dokaj zgledni kavarni, "vendar trenutno mi nekoliko primanjkuje idej, če razumeš."
Mama prime mojo dlan s svojimi širokimi prsti in mi z lahkotnim, hkrati pa tudi žalostnim glasom odvrne: "Najboljše darilo si mi dala že pet let nazaj, ko si se vrnila k meni in očetu, ljubica."
Nenadoma me prešinejo spomini na to, kako sta se oče in mama, ki sta me hladnokrvno vrgla v smetnjak, pojavila pred mojimi vrati. In njuna opravičila ... in moja, ko sem ju zavrnila .... Kakorkoli, spominjam se tudi, da sem bila izredno vesela, ko sem ju sprejela nazaj in ko sem jima oprostila. Tudi zdaj mi ni žal za to, saj sem navsezadnje našla svoj manjkajoči del.
"Seveda, mami," jedrnato odvrnem.
"Ponovno sem prebrala tvojo knjigo, Isabella," čez trenutek že zamenja temo. "No, in ob branju sem se neštetokrat spraševala, ali si se sploh zaključila pravo fakulteto?"
Namrščim se in se v mislih sprašujem, kaj mi je pravkar povedala. Ampak preprosto nisem mogla najti odgovora. "Seveda sem, mami, kaj pa drugega ...," iz sebe spravim ta nesmisel.
"Isabella, si res prepričana, da si izbrala pravilno fakulteto?" ponovi mama, njene lešnikove oči pa sedaj zaskrbljeno strmijo vame.
Žal šele na poti domov ugotovim, kaj je mislila. Natančneje rečeno, me prešine, ko se znajdem v prometnem kolapsu zaradi rdeče luči. Tedaj se spomnim na zadnji letnik gimnazije.
Takrat sem skušala sprejeti odločitev, kam bom šla naprej. Naredila sem hitro razsodbo, kajti čas je preprosto tekel prehitro, potem pa je bila tu še matura in z njo povezan maturantski ples. Na hitro sem izbrala geografijo, ker me je profesorica tako ali tako prisilila, da sem delala maturo iz tega predmeta. No, to je bilo verjetno neumno, saj se nisem zavedala posledic, ki bi morda lahko sledile.
Verjetno je tako mislila. Kajne? Menim, da misli, da sem nadarjena za pisanje in da je študij geografije zame nesmiselen. Da, to si misli, prepričana sem, saj za to ne rabi vedeti o moji nagli izbiri študija.
Ali ima prav, ne vem. Vse, kar vem, je namreč to, da sem študij izbrala nepremišljeno. Morda bom resnico odkrila kmalu. Mogoče bom že v naslednjih dneh izvedela, da se moram prepisati na drugo fakulteto. Zna se zgoditi, da ima mami prav ali pa ne.
No, bom že ugotovila.
Za to pa ne potrebujem tebe, dnevnik. V resnici te ne potrebujem za ničesar več. A še vedno te bom pogrešala. Ravno ti si mi grel srce, ko mi ga ni nihče drug, in mi dajal oporo, kadar te ni bilo. Kakorkoli, zdaj to imam. In zato bom naredila nekaj, kar moram: posloviti se moram od tebe za vedno.
Lp še zadnjič,
dekle, ki se je rodilo v smetnjaku in končalo v enem izmed največjih mest na svetu
Odmaknem glavo od Johna in se zazrem v njegove sinje oči. Zopet se mi zdi, da sem se potopila pod vrhove visokih valov in da si ogledujem podvodni svet pod menoj ... Oh, pred več leti so mi bile oddaljene, zdaj pa jih vidim vsak dan! Hvala bogu za to, ker se mi dozdeva, da sem bolj kot v njega samega zaljubljena v te oči. A kaj morem? Vsako jutro se zbuditi ob pogledu na te zenice je res čarobno ...
"Kako se ti zdi, ko si končala z vsem?" tišino prekine John in njegov glas je malenkost nežnejši.
"Dobro je in tudi neverjetno," skromno odgovorim. Trenutek zatem se spomnim vprašanja zanj. "Kaj pa midva, John? Kaj se bo zgodilo z nama zdaj, ko je vse to mimo?"
"Zveniš, kot da bi se rada ločila od mene."
Vstanem iz kavča in vzkliknem: "Nikoli ne bi pomislila na kaj takega, nikoli in nikdar!", zatem pa sedem nazaj zraven njega. "Še vedno čakam na tvoj odgovor, veš."
John nagne glavo v razmislek in na trnih čakam na njegov odziv. Ko bi mi le že povedal, česa se je domislil. "Dajva čas času. Do takrat pa uživajva, kot da ni nikogar drugega na svetu razen naju."
"Kako poetično," se nasmehnem in se mu zvijem v poljub.
*
"Upam, da je to dobro darilo za rojstni dan," rečem svoji mami, ki sedi nasproti mene v dokaj zgledni kavarni, "vendar trenutno mi nekoliko primanjkuje idej, če razumeš."
Mama prime mojo dlan s svojimi širokimi prsti in mi z lahkotnim, hkrati pa tudi žalostnim glasom odvrne: "Najboljše darilo si mi dala že pet let nazaj, ko si se vrnila k meni in očetu, ljubica."
Nenadoma me prešinejo spomini na to, kako sta se oče in mama, ki sta me hladnokrvno vrgla v smetnjak, pojavila pred mojimi vrati. In njuna opravičila ... in moja, ko sem ju zavrnila .... Kakorkoli, spominjam se tudi, da sem bila izredno vesela, ko sem ju sprejela nazaj in ko sem jima oprostila. Tudi zdaj mi ni žal za to, saj sem navsezadnje našla svoj manjkajoči del.
"Seveda, mami," jedrnato odvrnem.
"Ponovno sem prebrala tvojo knjigo, Isabella," čez trenutek že zamenja temo. "No, in ob branju sem se neštetokrat spraševala, ali si se sploh zaključila pravo fakulteto?"
Namrščim se in se v mislih sprašujem, kaj mi je pravkar povedala. Ampak preprosto nisem mogla najti odgovora. "Seveda sem, mami, kaj pa drugega ...," iz sebe spravim ta nesmisel.
"Isabella, si res prepričana, da si izbrala pravilno fakulteto?" ponovi mama, njene lešnikove oči pa sedaj zaskrbljeno strmijo vame.
Žal šele na poti domov ugotovim, kaj je mislila. Natančneje rečeno, me prešine, ko se znajdem v prometnem kolapsu zaradi rdeče luči. Tedaj se spomnim na zadnji letnik gimnazije.
Takrat sem skušala sprejeti odločitev, kam bom šla naprej. Naredila sem hitro razsodbo, kajti čas je preprosto tekel prehitro, potem pa je bila tu še matura in z njo povezan maturantski ples. Na hitro sem izbrala geografijo, ker me je profesorica tako ali tako prisilila, da sem delala maturo iz tega predmeta. No, to je bilo verjetno neumno, saj se nisem zavedala posledic, ki bi morda lahko sledile.
Verjetno je tako mislila. Kajne? Menim, da misli, da sem nadarjena za pisanje in da je študij geografije zame nesmiselen. Da, to si misli, prepričana sem, saj za to ne rabi vedeti o moji nagli izbiri študija.
Ali ima prav, ne vem. Vse, kar vem, je namreč to, da sem študij izbrala nepremišljeno. Morda bom resnico odkrila kmalu. Mogoče bom že v naslednjih dneh izvedela, da se moram prepisati na drugo fakulteto. Zna se zgoditi, da ima mami prav ali pa ne.
No, bom že ugotovila.
Za to pa ne potrebujem tebe, dnevnik. V resnici te ne potrebujem za ničesar več. A še vedno te bom pogrešala. Ravno ti si mi grel srce, ko mi ga ni nihče drug, in mi dajal oporo, kadar te ni bilo. Kakorkoli, zdaj to imam. In zato bom naredila nekaj, kar moram: posloviti se moram od tebe za vedno.
Lp še zadnjič,
dekle, ki se je rodilo v smetnjaku in končalo v enem izmed največjih mest na svetu
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Res super pišeš! Škoda le, da je že konec.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
js komi zadržujem solze tule, ker je konec te zgodbe. pač res je nekak postala del mene. tale zadnji odstavek je žalosten. pač res. ta zgodba je sedaj tukaj uradno zaključena, a v mojem srcu bo vedno ostala. pa Isabela je izdala knjigo <3. geografija,.. sej zanimivo, sam pomojem bi se znala prepisat na neko slovnično (čeprav vem, da je zgodbe konec). ne morem ti povedat, kako popolno zgodbo si napisala. res sem hvaležna, da sem jo imela možnost brati. popolna zgodba, res. je ena izmed redkih, ki jih spremljam na PILu, a je zato zame tako posebna. še mnogokrat hvala za tako izvrstno napisano zgodbo, katere ne morem opsati z besedami:sparkling_heart::sparkling_heart::heart_eyes:
0
Vau, ful ti hvala za ta izjemno dolg komentar, fuuuuuuuuuuuuul sem vesela, da ti je moja zgodba prirasla tako k srcu 🥰
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
