18. NOVEMBER
O, moj bog! Šele zdaj ugotavljam, da sem imela ta dnevnik zatlačen v tej torbi kar štiri leta. Vem, res je čas, da zamenjam torbo ...
No, vas zanima, kje sem po teh štirih letih? Trenutno sem v drugem letniku gimnazije. In ne boste verjeli - John je na isti šoli kot jaz! Pa še v mojem razredu je. Temu jaz rečem raj.
A kljub temu da se druživa že štiri leta, sva trdno začrtana prijatelja. In da, seveda si želim več, a pred štirimi leti sem ga zaradi tega skoraj izgubila. Tako da sem se sprijaznila s tem, da nisva par, čeprav si vedno, ko zazrem v tiste modre oči, želim več.
"Isabella!"
Prekleto. Moja profesorica matematike me je videla, da pišem v dnevnik namesto, da bi sledila uri. Res misli, da se mi da poslušati neke funkcije, ki jih razume le ona?
"Oprostite, profesorica," ji odvrnem, ona pa me v odgovor strogo pogleda s svojimi vranje črnimi očmi. Na mojo srečo se zopet zatopi v svoje funkcije, jaz pa lahko nadaljujem s pisanjem v dnevnik.
"Še kar pišeš v dnevnik?" mi zašepeta John. Že pred štirimi leti sem povedala to skrivnost.
"Kaj bi raje izbral - poslušanje o nekem matematičnem čudu ali pisanje v dnevnik?" mu odgovorim.
"Res ne razumeš smisla funkcij? To je umetnost čudnih stvari," odvrne in ne morem se več zadržati, zato planem v smeh.
"Isabella, poslušaj!" ....
Lp, dekle iz smetnjaka