3. NOVEMBER (POZNEJE)
Takoj stečem iz razreda in po stopnicah do izhoda. Na poti v meni vre od skrbi. *i*Ivy je imela hudo prometno nesrečo.*i* To pomeni, da je res resno poškodovana. Ko že pomislim na najhujše, na srečo pridem iz šole in vidim Franka.
"Kaj se je zgodilo? Kaj je z Ivy?" kričim kot kakšna histerična ženska. Ampak to me takrat ni zanimalo.
Frank me prvič v življenju pomirjujoče pogleda s svojimi temnimi očmi in nato spregovori: "Najprej pojdiva v bolnico. Na poti ti razložim."
Skoraj bi že rekla, da hočem vedeti zdaj, ampak me je njegov strogi pogled ustavil. Zato mu mirno sledim do parkirišča pred gimnazijo.
Ko sedeva v njegov *i*Ford*i*, ga takoj zopet vprašam: "Kaj se je zgodilo?"
Frank pritisne na plin in zavzdihne. Opazim, da zadržuje solze. Nato odgovori: "Ko se je peljala po avtocesti, se je nekdo zaletel vanjo. In to kar hudo. Oba sta hudo ranjena." Zdaj oba zadržujeva solze.
*
Več ur čakava v čakalnici. Zdi se mi, kot da je minilo že tisočletje. Pomislim, da bi se pogovarjala s Frankom. O čem veselem seveda. A besede mi preprosto ne gredo z jezika. Bolnice res slabo delujejo name. Vse te enolične bele stene, bele postelje, bele uniforme zdravnikov ... Sploh poznajo kakšno drugo barvo?
"Gospod in gospodična Goodlay?"
Takoj se zbudim iz zasanjanosti in se ozrem naokoli. Pred nama s Frankom stoji temnolasa sestra.
"To sva midva," pove Frank in me prime za ramo.
Sestra prisede k Franku. Njene oči, ki me spominjajo na čokolado, naju gledajo tolažilno. O bog. Kaj nama bo rekla? Moje srce vedno hitreje in hitreje bije. In še hitreje.
"Vesta ..." začne sestra in na njenem temnem licu teče solza. "... nesreča se je zgodila hitro. Ni dolgo trpela."
Dobro vem, kaj to pomeni, a še vseeno vprašam: "Je ... mrtva?"
Sestra me prime za dlan, ko mi iz oči pritečejo solze. "Da, ljubica," še reče. Takrat iz mene začne teči reka solz. In to res velika reka.