HOJLA:upside_down:, koncno sem napisal nov del. Vesela bom vsakega lepega mnenja ter tudi kritike ker se zalim izboljsati ce bo kaj narobe.Torej zdj pa zacnite brat! hahaha:hugging:



Maja tisti večer ni mogla nehati razmišljati. Sedela je za mizo v svoji sobi, odprla zvezek in na vrh strani z velikimi črkami napisala: PREISKAVA. Beseda je izgledala skoraj nevarno. Nekaj časa je samo gledala vanjo. Nato je hitro začela pisati. Laboratorij. Kava. Kemikalije. Policija. Listki na tabli. Nepodpisan listek. Roka se ji je malo tresla. V glavi ji je ves čas odmevalo isto vprašanje: kaj če to sploh ni bila nesreča? Narisala je preprost načrt laboratorija in označila, kje je stal učitelj, kje so bile kemikalije in kje njegova skodelica. Bolj ko je gledala risbo, bolj jo je stiskalo v trebuhu.

Dan prej so v razredu naredili nekaj, kar naj bi bilo lepo. Razredničarka je rekla, da bodo napisali lepe misli o učitelju in se podpisali. Ko so dobili listke, je razred postal čudno tih. Nihče ni govoril. Slišalo se je samo pisanje po papirju. Vsi so vedeli, da je bil učitelj res poseben. Vedno je bil prijazen, vedno je pomagal in nikoli ni nikogar poniževal. Maja je napisala, da je bil najboljši učitelj, kar jih je imela, in da si ne zna predstavljati šole brez njega. Ko so končali, so šli na hodnik in listke pripeli na veliko rjavo tablo. Hodnik je bil poln učencev, ki so tiho brali misli.

Maja je tudi začela brati listke. Večina jih je bila polna lepih stvari. “Pogrešali vas bomo.” “Hvala za vse.” “Bili ste najboljši učitelj.” Potem pa je zagledala en listek brez podpisa. Papir je bil malo zmečkan, kot da ga je nekdo močno stisnil v roki. Na njem je pisalo samo: Zaslužil si si. Maja je obstala. Zdelo se ji je, kot da se je hodnik za trenutek ustavil. V njenem trebuhu se je spet naredil vozel, ta jo je tako močno stiskal, mislila je da bo bruhala. Spraševala se je kdo bi naredil kaj takega, nato ji je prišla misel na njegovo družino.Nikoli je ni omenil, amak zakaj?

Kasneje je začela malo spraševati sošolce, kdo je bil po pouku še v šoli. Poskušala je zveneti normalno, ampak v resnici je opazovala vsako reakcijo. Nekateri so samo skomignili. Drugi so hitro rekli, da so takoj šli domov. Nekaj jih je postalo čudno tiho,kot da se bojijo povedati preveč. Samo Luka je bil jasen, povedal je da je po pouku pozabil zvezek in da je šel po njega v učilnico in tam videl učitelja kako je bral knjigo. Maja je dobila občutek, da vsi nekaj skrivajo, samo Luka on je povedal zelo natančno ter resno.

Na hodniku je kasneje srečala Luko. Skoraj sta trčila drug v drugega. “Oprosti,” je rekel. Za trenutek jo je pogledal, prvič je videla njegove modre oči tako blizu.Nato si je pogladil rjave lase in pogledal tablo z listki. “Še vedno razmišljaš o tem?” je vprašal tiho. Maja je skomignila z rameni. “Samo čudno se mi zdi.” Luka je globoko vdihnil. “Policija pravi, da je bila verjetno nesreča.” Njegov glas pa ni zvenel popolnoma prepričano.

Naslednje jutro je Maja prišla v šolo prej kot običajno. Hodniki so bili skoraj prazni in vse je bilo nenavadno tiho. Ko je šla mimo laboratorija, je skozi priprta vrata opazila Niko, imela je ravne blond lase in roza obleko, vedno je mislila ,da je nekaj posebnega. Stala je pri polici s kemikalijami in nekaj iskala. Ko je zagledala Majo, je za trenutek obstala, kot da se je prestrašila. Nato je hitro zaprla omaro. “O, nisem vedela, da je že kdo tukaj, iskala sem eno knjigo v kemikalijah” je rekla prehitro in skoraj takoj odšla po hodniku. Maja je ostala tam in gledala za njo. Nekaj pri tem je bilo zelo čudno.

Ko je kasneje odhajala iz šole, je dobila nenavaden občutek. Kot da jo nekdo opazuje. Najprej je mislila, da si samo domišlja. Potem pa je zaslišala korake za sabo. Obrnila se je. Nikogar. Nadaljevala je hojo, ampak koraki so se spet zaslišali. Tokrat bližje. Srce ji je začelo razbijati hitreje. Pospešila je. Ko je prišla do ovinka pri igrišču, se je hitro obrnila. Spet nikogar. Ampak občutek, da ni sama, ni izginil.

Zvečer so doma sedeli pri večerji. Mama je govorila o službi, oče o delu, njen mlajši brat Tim pa o treningu. Vse je bilo popolnoma normalno. Maja pa je komaj poslušala. “Maja, si v redu?” je vprašala mama. “Zadnje dni si zelo tiha.” “Samo utrujena sem,” je rekla Maja. Oče je resneje pogledal. “Kar se je zgodilo z učiteljem, je res žalostno, ampak policija bo že ugotovila, kaj se je zgodilo.” Maja je samo prikimala, ampak v sebi je vedela, da stvari niso tako preproste.

Pozno zvečer, ko je že ležala v postelji in gledala v temen strop, je telefon nenadoma zazvonil. Pogledala je na zaslon. Neznana številka. Ura je bila točno 23:00. Nekaj sekund je samo gledala telefon, potem pa se je oglasila. “Halo?” Na drugi strani je bilo nekaj trenutkov popolnoma tiho. Tako tiho, da je Maja skoraj mislila, da se je nekdo zmotil. Potem pa je zaslišala tih glas. “Nehaj raziskovati.” Linija se je takoj prekinila. Maja je obstala v temi svoje sobe. Srce ji je razbijalo tako močno, da ga je slišala. "Shit shit shit." si je rekla potiho. Nekdo jo je opazoval. Nekdo je vedel, da raziskuje.In nekdo jo je pravkar opozoril.