Bilo je tako mehko, puhasto najraje se bi, kar pogreznila vanj in nikoli več prišla ven. Počasi se je pred mano pojavila meglena slika okolice. Ležala sem na nečem belem. Videla sem samo nebo. Svetlo modro, nebo. Počasi sem se skobacala na noge, da se bi lahko razgledala po okolici. To, kar sem videla ni bilo tisto, kar sem pričakovala. Niti malo. Pod mano je lebdel mehek oblak, snežno bele barve. Stala sem na njem. Ko sem bila majhna mi je mami Sofia pravila, da je nemogoče stati na oblaku. Amapk to sem pravzaprav počela jaz v tem trenutku. Pogladila sem si svoje rdečkasto rjave lase, ki so bili še vedno mokri od dežja, ki je neusmiljeno lil... Pod mano. Nisem še mogla natančno dojeti kaj se dogaja. Zbistrila sem si misli. Zadela me je Usodna Strela in me divignila...Oh! Zdaj mi je bilo vse jasno. Z roko sem udarila v čelo in se nasmehnila. Preživela sem. Čeprav nevem kako. Amapk to zdaj ni bilo pomembno, zanimalo me je le kako naj pridem...Iz oblaka... Sprehodila sem se do robu oblaka. Ob vsakem koraku sta se mi stopala čisto malo pogreznila v notranjost oblaka. Bilo je mehko in sproščujoče. Ko sem se ozrla dol sem skoraj poskočila od strahu. Nahajala sem se kakih 1000 metrov nad mestom. Pod oblakom na katerem sem se nahajala je lebdel še en, črn in velik oblak. Obupano sem se ozrla po površini oblaka, ki je bila presenetljivo velika. Mogoče celo tako velika kot naše mesto Wilss. Nenadoma je iz spodnjega oblaka udarila strela in pred mano se je pojavil popolnoma premočen fant mojih let. Imel je zlate, skodrane lase, ki so mu krili obraz in modre a tople oči. Nekaj časa je samo gledal v prazno nato pa se zgrudil na tla in obležal.

:zap:

Eli je se je plašno ozirala proti oknu, ki je bil že ves zamegljen z debelimi kapljicami dežja.
"Misliš, da bo Kim uredu?"
Je s tresočim glasom vprašala mamo Sofio. Ta je bila videti celo bolj prestrašena od Eli. Skomignila je in iz njenih oči se zlile solze.

:zap:

Fant je nekaj časa samo ležal nato pa trudno odprl oči kot bi se pravkar zbudil.
"K-k-kaj se dogaja?"
Je panično vprašal. Takoj se mi je prikupil. Pomirjajoče sem se nasmehnila in mu pomagala vstati.
"Sem Kim."
Sem šepnila. Prikimal je še vedno nekoliko pretresen.
"Mene pa kliči, kar Alex"
Je dejal. Prikimala sem.