Hej! Pa je prišel čas za 13. Del, na začetku pa je konec 12. Uživajte v branju :)

Hotela sem že napasti Viktorja, ko se je nekaj svetlobe odbilo na njegov vrat in do mene ter me skoraj zaslepilo. Nekaj je imel okoli vratu. Nekaj v obliki volčje glave, ločene od telesa. KAJ?! Karkoli je že bilo, vedela sem, da tam ne bi smelo biti. Nadzorovala sem Viktorja. Ulegel se je kot majhen kuža in čakal, da pritečem do njega. Iztrgala sem mu to ogrlico z vratu in zakričal je: »NEEEEEE!!!!!!« Tudi on je utonil v globok spanec. Ostala sem sama, ranjena in izmučena. Potrudila sem se, da bi rane pozdravila, a sem bila preutrujena. Zleknila sem se na topla tla, zaprla oči in se prepustila toku sanj.... Le kaj me čaka, ko se vrnem nazaj v realen svet?

Okoli sebe sem začutila hlad. Nekam čudno, saj bi naj bil dan. Počasi, ampak res počasi sem odprla oči in ugotovila, da ne čutim bolečine na vratu. Tudi kri je izginila. Vse je bilo temno, zato sem se ustrašila. Se mi meša? Vstala sem in ugotovila, da lahko hodim, kar pomeni, da sem pri zavesti. Še večjo realnost sem začutila ob pogledu na Kristjana, Viktorja in ostale volkodlake. Vsi so spali. Poskusila sem jih zbuditi, s svojo močjo, saj sem drugače vedela, da mi ne bi uspelo. Tudi ostali so začeli stresati glave- nekateri volčje, spet drugi človeške. Tedaj sem se spomnila- ogrlica!!!! Prijela sem jo z zobmi in jo skrila za svojo taco. Člani klana so začeli tuliti in tarnati od bolečin. Vedela sem, da moram nekaj ukreniti. Poklicala sem jih k sebi: »Prosim, pridite sem.« Pogledali so me precej negotovo in rekla sem jim: »Uh, se opravičujem. V vsej tej naglici se nisem morala predstaviti: sem Ela, hči vodilnih vampirjev in po novem volkodlakinja. Res nimam pojma kaj se je dogajalo, a bi vam rada pomagala. Imam namreč vse možne moči in rada bi vam zacelila rane, ker verjamem, da vas strašansko bolijo.« Tisti, ki so bili volkovi, so dejali: »V redu. Hvala, ker nam pomagaš.« Tisti, ki pa so bili v človeški obliki so rekli: »Ali bo tudi nam pomagalo, glede na to, da nismo v volčjem stanju?« Prikimala sem in zatulila: »Prosim, vsi pridite v krog, jaz bom stopila na sredino, da bo vsak dobil enak del moči.« Vsi so stopili okoli mene, tokrat čisto skesano, pogledi nekaterih so bili zaradi bolečine prazni. Bil je res žalosten prizor, veliko jih je ušesa prikovalo na glavo in gledalo s svetlikajočimi žalostnimi očmi. Tedaj sem ugotovila, da nekdo manjka. Joj, Kristjan in Viktor. Začela sem skakati naokoli in zagledala prebujajočega Kristjana. Še vedno malo omotično je izdavil: »Sem v nebesih? Ela, tako angelsko izgledaš.« »Ne, Kristjan, pridi nazj na Zemljo še z možgani, s telesom si še tu.« Kljub bolečinam so se vsi nasmejali ob Kristjanovem sanjarjenju. Pohitela sem k iskanju Viktorja. Našla sem ga nekaj metrov od nas, začel se je prebujati: »Kaj se je zgodilo? Kdo si ti? Kako...?« Želel je še nadaljevati z vprašanji, a sem ga morala prekiniti, saj je izgledalo, da ima vprašanj za kar dolg spisek: »Gospod Viktor, prosim odidite sem, kasneje se bomo pogovorili. Čez kakšno minuto.« Res je odšel za mano in Kristjanom, bil je celo nenavadno prijazen. Stopila sem v sredino in po nekaj manj kot petih minutah so bili vsi volkodlaki neranjeni, brez poškodb in brez ran ter žalosti na obrazu. V ljudi so se spremenili še zadnji volkodlaki, enako sva storila s Kristjanom. Pristopila sem do Viktorja: »Se zdaj česa spomnite in kaj je to?« Potegnila sem ogrlico in začel je govoriti: »Res hvala, ker si me rešila. Ta stvar me je morila že več let. Nisem se moral obvladovati. To je obesek volčje zvestobe in moči. Sam izbere lastnika. Jaz sem ga našel na tleh in nadel sem si ga. Če si pravi lastnik, se volkova glava sestavi s telesom. Če ne, si pod »urokom«, dokler te kdo ne reši. To pomeni popolno nekontroliranje čustev in telesa. Ne vem,kaj se zgodi potem. Legenda pravi, da naj bi bila prava lastnika dva- vendar naj ne bi bila običajna volkodlaka. Mislim, da me je obesek spravil do vaju, z razlogom. Poskusi Ela.« Kako ve moje ime? Ah, saj ni važno. Nadela sem si obesek in čakala na to, kaj se bo zgodilo. Volkova glava in telo sta se združila. Zasvetila je močna svetloba in kar naenkrat je tam stal še en volk. Rekla sem: »Kdo si ti? Kaj počneš tukaj?« Njegov odgovor je bil: »Pozdravljena Ela, Kristjan in vsi zbrani! Jaz sem varuh tega obeska. Najprej naj dam enega še Kristjanu. Vem, kaj se sprašuješ, Ela-kaj sedaj to pomeni? Obesek je izbral vaju že na začetku obstoja. Vedeti pa moraš nekaj- od nekdaj so bili trije obeski- en volkodlaški, en vampirski in en človeški. Vendar so ljudje pozabili na nas in nas uničujejo. Te tri skupine so nekdaj »vladale« celotnemu svetu- živalim, rastlinam in ostalim magičnim bitjem ter praktično vsemu, kar je bilo na Zemlji. Ljudje so obesek izgubili, zato se je vse to zgodilo. Obesek želi, da najdeta še človeškega in vampirskega, ki naj ne bi bil v pravih rokah. Vse tri morata združiti in svet bo spet kot nekoč. Na poti bom z vama, a biti bosta morala previdna- namreč tudi ostala magična bitja nimajo najbolj spoštljivih odnosov med seboj. Prej odideta, prej bo vse kot nekoč.« Odgovorila sem: »V redu. Kdo se strinja, da bo za čas, ko naju ne bo za vas skrbel Viktor?« Vsi razen njega so dvignili roke. Rekel je: »Ali mi res zaupata po vsem, kar sem storil?« »Seveda,« sva enoglasno odgovorila. To bo še pustolovščina... Vendar, kako povedati staršem?

Tako, pa je tukaj 13. del :) Kaj mislite, da se bo dogajalo? Vesela bom vsakih komentarjev :) Samo še zanimivost- ko sem začela pisati to zgodbo si nisem predstavljala, da se bo kaj takega v njej dogajalo :) Iskreno si stvari zmišljujem sproti :)
Lp, Catbook