"A si se končno prikazala mevža jokasta!", se je slišalo po hodnniku in zatem glasen ter strašen smeh. Smeh me je živceral prišel mi je do kosti in me zmrazil. Storil mi je že vse, kar je sploh mogoče pri njem še solze so se mi začele risati po obrazu. Brez, da bi se uzrla nazaj sem v primernem tempu neopaznosti odšla do najbližjega prostora kjer mi ni nihče mogel nič storiti ali reči. Vem da je butasto, da se tako zjokana zatekam na vsak vogal šole ampak me je strah, da se ne bo spet ponovila tista stara pesem, ki si jo še vedno spiram iz ušes. Nihče mi ne verjame kaj sem pretrpela. Nihče ne razume, kar sem doživela. Vsi se nemogoči za pogovor. Sploh tista pametnjakovička, ki me je malo prej zmerjala z mevžo. Mevža hah! Stara lajna očitno se ni nič spremenilo odkar me ni bilo. Nasmeh se mi je prikazal. Tisti nežen občutek me očitno ni pustil na cedilu. Bilo je kot takrat, ko sem dobila prvega prijatelja. Kako lepi časi so bili takrat. Oooo! Jako se spomnim ottoških pesmi, iger in plesov. In prve igračke, ki mi jo je podarila mami, ko je še lahko. Joj! Spet sem si uničila čas veselja in si ga obrnila na glavo. Moja mami. Joj kako sem jo imela rada in ona mene. To je bila najlepša najimenitnejša ljubezen med mamo in hčerko. Kako je bilo lepo! Ahhhh! To so bili tako lepi časi no dokler......težko mi gre dol z jezika, ko pomislim na to, da ........... mame ni več tu pri meni. Ampak jaz verjamem, da spomini niso zaman še v meni. Ni še konec! Uspelo mi bo spremeniti svet na bolje. Verjamem vase! Vem da mi bo uspelo! Vem! Preprosto vem!
--------------------------------------------------
upam da vam je bilo in lepe pozdravčke!