uhhh! To je zadnji dan osnovne šole. Moram ga izkoristiti! Moram se boriti proti Lani! Ne bo me nadlegovala do konca življenja! Uspelo mi jo bo premagati! Verjamem vase! To si govorim dokler ne pridem do uhhhh!! nje, seveda. Pozdravi me z "Hej, še zadnjič" brez dodatkov mevža ali kaj drugega. To se mi zdi zelo ampak zelo čudno zanjo. Odgovorim ji "Hej. A si pozabila na zbadljivke?" Zasmeji se in prijazno odgovori, kar je spet zelo čudno zanjo "Ne, zadnji dan je. Imej se lepo in uživaj brez zbadljivk!" Pokimam ji, in odidem. Seveda vem, da se je pretvarjala. Očitno je. Ali pa spet dela kakšen izziv s svojimi prijateljicami. Pohitim do učilnice geografije in se pripravim na pouk. Po dolgih pripravah, kar pri meni traja skoraj cel odmor, se mi zgodi nekaj zelo čudnega, Zagledam Lano kako se joka v kotu. To je zanjo nenavadno. Saj bi šla do nje samo je zelo sramotno, pa še glasu mi zmanjkuje se prepričujem, da se ne bi niti približala Lani. A mi ne uspe. Stopam živčno do kota kjer se joka Lana, a jo vidim le jaz. Za vsak primer gledam naokrog, tudi njene prijateljice se ne zmenijo zanjo, čudno. Hodim in hodim pa še vedno nisem tam. Kot, da se sploh ne premikam, kaj se dogaja mi ni jasno. In, ko sem že tako blizu, da bi rekla "hi", se je rešitev za zbadanje, tudi, če je zadnji dan izničila in me pustila na cedilu. Kako se je lahko to zgodilo. Ne morem verjeti, kakšno možnost sem imela, ki se mi je izničila.