sem nazaj z novim delom, trajalo je čisto predolgo, da ga spišem. je pa malo daljši in upam, da vam bo všeč!

----------------☆

"Kaj naj oblečem, nič nimam za obleči!" sem vzkliknila in razmetavala po omari, medtem ko je Claire ležala na moji postelji in listala revijo, ki sem jo kupila prejšnji teden.
"Kaj bosta pa počela?" je vprašala in zehnila, jaz pa vzela eno izmed mojih dveh oblek in jo pomerila k sebi.
"Rekel je, da mu bom razkazala mesto," sem zamrmrala.
"Torej obleka odpade, Lili. Nočeš, da veter razkrije kaj preveč," mi je svetovala in zahihitali sva se. "Motorist je, kako se sploh oblačijo motoristi?"
"Usnje?" sem vprašala in potegnila iz omare temno zeleno usnjeno jakno, ki sem jo kupila v Italiji.
"Ti se želiš skuriti?" me je vprašala, jaz pa sem skomignila z rameni: "Za lepoto se splača potrpeti."
"Za tipa pa ne," je siknila in vstala. Svoje ognjeno rdeče lase je na hitro spela v figo in se sprehodila do moje omare. "Moraš izgledati kul, ampak ne kot da se preveč trudiš," je zamrmrala in iz omare vrgla široke kavbojke in črn top brez naramnic, nato pa še eno karirastih srajc, ki sem jih ukradla iz bratove garderobe, ko se je peselil.
"Tale top izgleda, kot da se preveč trudim," sem rekla in se zastrmela v kombinacijo na postelji, Claire pa je odvrnila le: "Tip je, nima pojma." S tem sem se lahko le strinjala.

Čez uro in pol sem stala pri vhodnih vratih in si zavezovala vezalke svojih Vans superg, ki sem jih imela že čisto preveč časa. Ko sem to opravila, sem se začela živčno igrati z obeskom v obliki zajčka na svojem nahrbtniku. Čez nekaj minut je pozvonilo, jaz pa sem se počutila, kot da bom vsak hip bruhala. Hitro sem vstala in se še zadnjič pogledala v ogledalo, da bi popravila svoje lase. Nato sem urno stopila k vratom in jih odprla z nasmehom.

Pred njimi je stal Fabio, ki se je prav tako smejal. Sončna očala si je poveznil na lase in umaknil glavo malo v levo. Zdaj je bil njegov poševni nasmeh skoraj poravnan.
"Dobro jutro, lepotica," je zamrmral, ko sem stopila naprej in se obrnila, da bi zaklenila vrata.
"Dobro jutro ... tudi tebi?" sem odvrnila in se na vse pretege trudila, da se ne zahihitam.
"A samo to?"
"Bi rad kaj več?"
"Pozabi," se je namrdnil in skomignil z rameni.

"Hej, ... hej," sem rekla s tolažilnim nasmehom in ključ pospravila nazaj v nahrbtnik. Stopila sem dva koraka bliže kj njemu in glavo nagnila malo na desno. "Tudi ti nisi tako slab, veš?" sem dejala in se zazrla v njegove oči. Pogledal je stran.
"Kakšen je plan?" sem radovedno vprašala in pomežiknila.
"Ne vem, prosil bi te, da mi razkažeš mesto. Če bi bila v Franciji na primer, bi vedel, kam te peljati," je zamrmral, jaz pa sem začela hoditi proti naši ograji.
"Iz Francije si?" sem vprašala radovedno, kot da tega nisem že vedela zaradi brskanja po internetu.
"Nisi vedela?" je odvrnil.
"Kaj, je to splošno znanje? Saj vem, da si slaven, ampak, daj no ... "
Zasmejal se je in odkimal hitro. "Mislil sem, da je očitno zaradi naglasa."
"Aja," sem odvrnila v zadregi in se popraskala po obnohtni kožici. Zastrmela sem se v njegove superge; bile so namreč isti model kot moje, le da so bile njegove temno zelene.

Mojo molčečnost je opazil in s palcem pomignil na motor, ki je stal v kotu našega dovoza. "Lahko tole pustim tukaj? Ali ga bova rabila? Vzel sem čelado še zate, za vsak slučaj."
Zamislila sem se. Do centra mesta je bilo dvajset minut hoje, kar ni bilo tako slabo, vendar bilo je vroče, bil je namreč konec julija. Poleg nisem hotela, da bi za pot zapravila preveč časa.
"Ne vem, odvisno od tega, ali imaš izpit?" sem se pošalila, on pa je svoj nasmeh spet spremenil v narejeno čemerno spako, kot da so ga moje zbadljivke prizadele globoko v dušo.
"Lili, mislim, da če sem sposoben voziti tristo kilometrov na uro na dirkah, sem sposoben narediti tudi vozniški izpit."

Le zasmejala sem se in stopila k motorju, medtem pa s pogledom ošinila njegove roke, ki so oklepale boke. Nosil je široke kratke kavbojke in laneno srajco znamke, ki je nisem dobro poznala, ampak sem vedela, da ni poceni. Zgornja dva gumba sta bila odprta. Burila sta mojo radovednost, saj sta služila kot napovednik, ki je skušal namigniti, da se pod njima skriva paša za oči.

"Enkrat te bom peljal s pravo mrcino. Ta gre samo do petdeset, po navadi ga vzamem s sabo, ko potujem," je zamrmral in z dlanjo potapkal po sedežu. Blazinice njegovih prstov so se zdele hrapave in žuljave. Nisem si znala predstavljati, kako je, da na letalo vzameš s sabo kaj takega. Ali pride motor po tekočem traku, ali na oddelku za poseben tovor? Claire je rekla, da so tja dostavili njihove smuči, ko so se šli smučat v Dolomite. K sreči sem se hitro spomnila, da ima Fabio verjetno zasebno letalo, na katerem posadka prenaša in upošteva vse njegove muhe.

"Me boš? Torej si se že kar sam odločil, da se bova še videla," sem se zahihitala in vzela čelado, ki mi jo je ponudil. Na njenem zadnjem delu je bila z rdečo svetlečo črto vrisana številka dvajset. 'Ego do neba,' sem pomislila in si go nadela.
"Ali to pomeni, da me zavračaš?" je vprašal in me pogledal izpod čela.
Ko sem odgovorila, da tega nisem nikoli rekla, se je na njegovih ustnicah izrisal nagajiv nasmešek.

Skočila sva na motor in ko sem po Fabiovih navodilih oklenila roke okrog njegovega trupa, sem začutila, kako mu bije srce.