Zjutraj sem se zbudila z visoko vročino, ter hripavim kašljem. Bolelo me je grlo in glava in po malem vse. Ko sem kašljala, me je peklo v pljučih.
»Sem ti rekel, da boš zbolela.« Je ponavljal Alex že vso jutro, jaz pa mu nisem mogla oporekati, ker nisem imela glasu. »Sedaj ne moreva nadaljevati poti. Najti si morava prebivališče, dokler si ne boš opomogla.« Se je jezil, medtem ko je pakiral najine stvari. Na koncu sem zaspala na njegovem hrbtu, on pa je godrnjaje stekel v hrib.
Prebudila sem se zaradi renčanja.
»Kaj se dogaja?« Sem zaspano rekla in si pomela oči.
»Voham volka.« Je Alex odgovoril z renčanjem. Ozrla sem se po gozdu in povohala. Res je bil volk. Skočila sem dol s hrbta, zaradi česar me je zabolela glava. Naredila sem dva koraka preden se mi je zvrtelo in sem morala nerodno sesti na gozdna tla. Zazeblo me je, saj je bilo res hladno.
»Kate, si dobro?« Me je vprašal Alex. »Kate?«
Zadrhtela sem.
»Kate, zdrži toliko da se preobrazim, da ti bom lahko pomagal, prav?« Pokimala sem. Zaprla sem oči, ko me je nekaj polizalo po obrazu. Hitro sem nazaj odprla oči.
»Alex, nehaj!« Sem zavpila. Ampak ni bil Alex. Pozorno sem si ogledala bitje. Bil je volk! No, bolj volčji mladič. Bil je temno siv in imel je eno modro in eno rjavo oko. Zasmejala sem se in v trenutku pozabila na glavobol in hropenje. Volka sem vzela v naročje v trenutku, ko se je vrnil Alex.
»Hej, je vse v redu? Slišal sem da si klicala.« Je zaskrbljeno rekel. »Hej, kaj pa imaš tule?«
»Volkec je!« Sem veselo vzkliknila. »Glej!« Sem še rekla in mu ga pomolila pred nos.
»Si zmešana?« Je zakričal Alex, jaz pa sem ga začudeno pogledala. »Kate, to je mladiček, odvisen je od matere! Mama volkulja pride, želi zaščititi mladička, naju ubije, in srečno sva mrtva do konca najinih dni!« Na to nisem pomislila.
»Kaj pa če mladiček nima matere?« Sem se spomnila.
»Seveda nimam matere, drugače bi bil z njo!« To ni bil Alexov glas. Pogledala sem volkca.
»Me razumeš? In jaz tebe?« Sem presenečeno rekla.
»Ja.« Je rekel volkec. Obrnila sem se k Alexu.
»Ga tudi ti razumeš?« Sem ga vprašala. Alex je pokimal. Pristopil je k meni in mi pomagal vstati.
»Pridi. Našel sem kočo, nedaleč od tod. Tam lahko okrevaš.« Takoj ko sem se pobrala, se me je spet lotil glavobol in omotica, hripavo sem zakašljala. Alex me je podprl, jaz pa sem se oprla nanj. Volčji mladič nama je sledil in se neprenehoma motal okoli moje noge. Kmalu smo se znašli pred gorsko kočo. Alex mi je pomagal, da sem noter legla na posteljo in skoraj v trenutku sem zaspala. Tik preden sem utonila v sanje, sem začutila, kako se je volkec stisnil k meni. Objela sem ga. nato se ne spominjam ničesar več, morala sem zaspati.

Zbudil me je omamen vonj po hrani. Počasi sem odprla oči, ter si jih pomela.
»Živijo zaspanka!« Je rekel Alex, ki je v kotu zlagal drva. »Tamle imaš zimska oblačila, in malce sem uredil kočo.« Ozrla sem se po prostoru. Vsa prtljaga je bila zložena v skrinje, v majhni kuhinji, ki je vsebovala štedilnik na plin in nekaj kvadratnih decimetrov pulta, pa so se pekle palačinke.
»Kje si našel maso za palačinke?« Sem ga vprašala.
»Doma sem jo naredil in pritovoril s sabo.« Mi je razložil, jaz pa sem se zahihitala.
»Pazi, da se ti ne zažge!« Sem rekla Alexu, ki je poskočil in stekel k štedilniku.
»Obleči se. Brez skrbi, ne bom gledal.« Je rekel Alex, zato sem se hitro preoblekla. »Sedaj pa poglej čez okno.« Pogledala sem. Bilo je prečudovito. Sneg je naletaval in nekaj ga je že zapadlo.
»Kako bova sedaj nadaljevala? Mislim … zaradi sledi naju bodo hitro ujeli, in sneg je prekril vonjave tropa.« Sem zastokala.
»Ampak pomisli, Kate. Lovci so na istem kot midva. Sneg je zakril najine vonjave, po sledeh pa tudi midva lahko najdeva trop. Ampak predlagam, da se ne ustaviva. Ne vem če ti bo udobno, vendar pa je nujno.«
»Kakšen je plan?« Ko se eden utrudi, da verižico drugemu, ta se preobrazi in nadaljujeva.« Mi je razložil Alex.
»Zakaj bi mi bilo to neudobno?« Sem ga vprašala, medtem ko sem mu kradla palačinko.
»Ker bom sedel na tvojem hrbtu.« Mi je pojasnil in res nisem bila prepričana, če mi bo to popolnoma udobno, vendar nisem imela druge izbire.
»Saj bom zmogla. Upam samo, da nisi pretežek!« Sem ga zbodla, on pa je bil zaigrano užaljen.
»Oh, glej kdo se je zbudil!« Je nato vzkliknil Alex. In res je izpod odeje prilezel najin volkec.
“Kate…” Je sekundo zatem rekel Alex. “Saj veš, da ga ne moreš obdržati, kajne?”
Želela sem protestirati, vendar sem pomislila na ves dodaten stres in rahlo pokimala.
»Torej, kdaj se odpraviva?« Sem ga vprašala.
»Pa zajtrku.« Mi je odgovoril.