Ko je bila že tema, hodim po mestu od avtobusne postaje do doma in razmišljam, zakaj sem tako nesrečna.
Zrak ima vonj po postanem in megla, čeprav redka, me pritiska ob tla. Hrepenim po soncu, ležanju na travi in po zvoku škržatov na morju. Sita sem teh neudobnih škornjev in debelih nogavic, veliko raje bi jih zamenjala za vijolične natikače, ki bodo dali letos skozi že šesto poletje. Pogrešam sedenje na klopci in lizanje sladoleda brez ene skrbi na svetu.
Dokler nisem prišla izpod tuša, mi je šlo vse narobe. Glasba na telefonu ni delala tako, kot bi mogla, avtobus je bil prevroč, a ne dovolj topel, da bi se slekla (slabost debele bunde), bila sem utrujena, razdražena in na robu solz. Potem pa sem se pogovarjala s cimro, in vse je bilo v redu. Kljub temu, da tuš pušča, da so študentje v zgornjem nadstropju preglasni in da ta teden pišemo matematiko, imam vedno zavedanje, da bo čez nekaj mesecev spet sonce in vse bo veliko lepše.